Je tudi starešina občine za starejše v Klaipedi, ki se trenutno poteguje za nov mandat, in svetovalka, ki pomaga starejšim in mladim pri pisanju projektov. Dobro jo pozna tudi skupnost gozdne četrti v Klaipedi. Za njo se zanimajo tudi športni predstavniki mesta, vendar nikakor ne zaradi njene nadarjenosti v katerem koli športu.
Najbolj intenzivno obdobje svojega življenja ste preživeli v Šiauliaiju. In zakaj ste prišli živet v Klaipedo?
Po ločitvi sem imela finančne obveznosti, zato sem se preselila v Anglijo. Vendar sem se vrnila takoj, ko sem se lahko, saj sem si vedno želela živeti v Litvi, zato sem ob vrnitvi iskala službo. Ko sem bila v Angliji, sem se odločila, da je čas, da opustim mladinske dejavnosti, s katerimi sem se ukvarjala, in si poiščem stabilno službo, da bi kot mati samohranilka poskrbela za osnovne potrebe svojega otroka.
Ker sem bila zelo dejavna pri razvoju regionalne mladinske politike, sem spoznala, da želim delati na področju regionalne politike. V tistem času je bil na ministrstvu za notranje zadeve razpis za oddelek za regionalno politiko. Imel sem prijatelja, ki je živel v Klaipedi, mesto pa je bilo na obali, zato sem se na natečaj prijavil ne le za Šiauliai, ampak tudi za Klaipedo. Postal sem glavni strokovnjak za operativni program za spodbujanje kohezije v regiji Klaipeda.
Glavno delo s strateškimi oddelki in oddelki za izvajanje projektov v 7 občinah. Najbolj zanimivo je bilo pomagati pri iskanju rešitev v težavnih situacijah, posredovati, se pogajati, organizirati medinstitucionalne skupine, iti na ogled dejanskega stanja.
Ko sem zapustila službo, je strateg iz Kretinge dejal, da bi me priporočil, ker znam najti nekonvencionalne rešitve in rešitve v težkih situacijah. Rad se poglobim v vprašanja. Na ta način sem zelo dobro spoznal regijo Klaipeda. Navdušil me je takratni regionalni razvojni svet, njegova resnično napredna in skupna regionalna politika, strateški in celostni pristop k reševanju problemov.
Takrat je bil vodja regije Arūnas Burkšas. Aktivno je mobiliziral politike, da so enotno zastopali klapsko regijo, se podpirali v Vilni, ustvarjali in izvajali skupne projekte, tako da ena občina ne bi zgradila kolesarske steze, ki se konča nekje na polju, ker se tam začnejo meje druge občine. Razprave so bile burne, vendar je bil presenetljiv poskus, da bi drug drugega razumeli, se odzvali na potrebe drug drugega in si pomagali, če bi bilo treba.
Tudi sam sem se javil kot prostovoljec. S pomočjo doc. A. Armaitiene sem se dogovoril, da bom pomagal ustanoviti prvi svet za turizem v regiji. Sledile so delovne skupine za e-demokracijo, e-zdravje, in ko smo dosegli spremembo popisa, ki bi omogočila izvedbo skupnega regionalnega projekta, je bila ustanovljena skupina za projekt “Zahodna obala”, katerega cilj je bil razviti usmerjen in ekonomsko izvedljiv koncept za optimizacijo in razvoj sistema prevoza brez voznika, lahkega, javnega in vodnega prometa v regiji Klaipeda. Bil sem pobudnik in avtor programa.
Ste že poskusili delati z mladimi v Klaipedi?
Z mladimi delam ves čas. Fascinirajo me mladostni maksimalizem, nove ideje, zagnanost, čeprav pogosto primanjkuje osnovnega vodstvenega znanja in izkušenj, kar je razlog, da ni veliko mladinskih organizacij, veliko jih dela samo z mladimi.
Veseli me, da Agnė, nekdanja “mladinska delavka”, dobro razume posebnosti delovanja mladih oziroma mladinskih organizacij in je na občini postala odgovorna za delo z mladinskimi organizacijami ter nudi strokovno pomoč.
Zadnji dve leti sem delala v organizaciji, ki nudi socialne storitve otrokom in mladim v ranljivih situacijah.
Ali ste bili starejši v Klaipedi Water?
V podjetju Klaipėda Water sem bil en mandat starešina. To je velik izziv, ker nimaš skoraj nobenih sredstev in nisi odločevalec v občini, nekateri ljudje pa ne morejo razumeti, niti nočejo prebrati, kaj lahko starešina naredi, kakšne so meje njegove odgovornosti.
Včasih si predstavljajo, da je starešina oseba, ki pride na občino in tam čaka z iztegnjenimi rokami, njegova pisma pa so takoj prebrana in pregledana. In vsi hitijo s sodbo. To ni tako.
Tako kot mnogi drugi starešine sem se odločil, da ne bom sodeloval pri volitvah starešin. Toda nekdo mora zastopati prebivalce območja, izpostaviti težave, sicer naših težav ne bo nihče slišal, zato sem se, ko so bile razpisane ponovne volitve, na poziv sosedov prijavil.
Postati starešina je javna oseba, katere cilj je dostojno zastopati interese prebivalcev nekega območja, prisluhniti potrebam ljudi na območju, to ni glavno delo, je le družabno delo po službi. Vendar pa obstajajo ljudje, za katere postanete objekt, na katerega lahko usmerite svojo energijo, če želite sprostiti svojo nakopičeno jezo.
To otežuje delovanje in močno zmanjšuje motivacijo, da bi vsak dan svoj prosti čas namenili reševanju težav ljudi, ki so zlorabljeni. Zato ni presenetljivo, da bo starešina, ki dela v treh soseskah, dal prednost tistim, s katerimi ima spoštljiv odnos.
Povejte nam o svojem delu v skupnosti gozdne četrti v Klaipedi.
V skupnosti Gozdna četrt sem začel delati tako, da sem kolegu pomagal postati starešina. Leta 2012 je bilo treba izpolniti prve projektne vloge in pomagati pri pripravi različnih dokumentov. Pojavila se je nora potreba po urejanju okolja, ki je nujno potrebovalo preproste klopi, otroško opremo, peskovnike itd.
Kasneje smo prišli na idejo in v dogovoru z župnikom cerkve svetega Kazimirja povabili starejše, da bi se ob nedeljah po maši srečevali v župnijski dvorani. Začeli smo organizirati različne dejavnosti. Kasneje, po izvolitvi novih starešin Sigite in Danute v Kretingski ulici, smo ju povabili, da se nam pridružita. Dejavnosti smo uspešno izvajali več let, predavali so nam zdravniki, pravniki in drugi.
Prvi v mestu smo prišli na idejo, da bi ocenjevali cvetlične vrtove hiš na tem območju in podelili priznanja tistim, ki zanje najbolje skrbijo, hkrati pa opozorili tiste, ki zanje ne skrbijo, da o tem, kako bo videti naše domače okolje, odločamo sami.
Veliko spoštovanja predsednikom hiš, ki to razumejo, in marljivim čistilnim čebelicam, ki skrbijo za okolje. Ker starešine niso nikoli dosegle, da bi občina vzdrževala igrišča ali celo zamenjala pesek v peskovnikih, je za to poskrbel starešina Antanas, jaz pa sem moral razmišljati, kako napisati projekte, da bi zadovoljil vsaj nekaj potreb stanovalcev.
Včasih si je težko razložiti, zakaj svoj čas darujem za težave drugih ljudi. Toda še danes si lahko dokažem, da moj trud ni bil zaman, saj so telovadnice, igrišča oziroma oprema za otroke in večina klopi rezultat doslednega dela skupnosti.
In ko prejmeš zahvalno kartico s fotografijami rastlin, ki so zacvetele, ti to napolni srce z veseljem, saj vidiš pomen in rezultat.
Prostovoljstvo ni enostavno. Kaj vas motivira?
Prostovoljno delo sem začel opravljati leta 1998 v mladinskih organizacijah. Lani sem s sodelavci sodelovala v treh ciklih usposabljanja za starše na temo “Pozitivno starševstvo za vsak dan”. najprimernejši način prostovoljstva je v organizacijah za starejše, kjer imaš ljudi z izkušnjami in prihraniš veliko časa.
Starejšim ni treba govoriti, kje naj napišejo dokument, kako je videti, kako ga napisati, kam naj gredo, kako naj se predstavijo. Pri delu z mladimi je vedno treba razložiti osnove. Ko jih vzgojite, se dvignejo v krila kot ptice. Drugi zavzamejo njihovo mesto. Kot je nekoč dejala moja mama, nekdanja učiteljica, je najtežje izpustiti otroke, ko pride čas, saj se vanje zaljubiš, navadiš se na njihove značaje, hobije in tako naprej.
Včasih si rečem, naj neham delati kot prostovoljka. Prostovoljstvo bom opravljala le, ko bom finančno zelo dobro preskrbljena, ko bo to zabavno. Ampak verjetno je to za druge, saj če ne odpreš vrat, odpreš okno tistim, ki potrebujejo pomoč iz različnih razlogov: nekdo je potrt, nekdo nima potrebnega znanja za rešitev problema, nekdo razvija zanimivo idejo … Čeprav nisem športnik, me včasih športniki ujamejo, saj je redek športnik, ki ima rad papirnato delo (smeh).
Zadnja organizacija, za katero sem prostovoljno delala, vodi dnevno varstvo za starejše na območju Klajpeda. Navdušil me je duh skupnosti. Vodja mi je predstavil moškega, ki je 20 let preživel sam doma, vstopil na avtobus in bil zelo vesel, da ni vikend in da bo dan preživel z drugimi.
In koliko takšnih ljudi je okoli nas? Morda je potrebno zelo malo, da je človek pripravljen poskusiti premagati osamljenost in socialno izključenost. Toda potrebni so ljudje, ki prevzamejo odgovornost, da prepoznajo, kdo potrebuje oskrbo, saj se pogosto, zlasti starejši, sramujejo, da so v nezavidljivem položaju.
Včasih opažam tudi zlorabo prostovoljstva. Ko si prostovoljce predstavljamo kot neplačano delovno silo, ko se ne posveča pozornosti njihovemu usposabljanju, ko so prepuščeni sami težavam nekoga drugega, ko postane priročno, da ne zaposlimo strokovnjakov, ker bodo prostovoljci nekako v tistem času zasedeni.
Pri prostovoljskem delu sta zelo pomembni poštenost in motivacija. Ljudje so prostovoljci iz najrazličnejših razlogov. Vendar bi rad verjel, da večino izmed njih motivira dobro srce.
Kaj manjka?
Še vedno menim, da Klaipeda ne namenja dovolj pozornosti in podpore dejavnostim nevladnih organizacij in skupnosti. V Klaipedi je veliko skupnosti, toda ali se je podpora zanje povečala? Ne. Kakšna sredstva so bila v mestu dodeljena za reševanje vprašanj demokracije, vseživljenjskega učenja, enakosti spolov, ekologije ali drugih vprašanj v mestu s pomočjo nevladnih organizacij? Ali so ženske ali moške organizacije, velike družine ali druge organizacije deležne kakšne spodbude?
Katere dejavnosti trenutno načrtujete?
V življenju moram ves čas delati na različnih projektih, kar je neskončen proces, ki vodi tudi do novih dejavnosti. Zdaj razmišljam o ponudbi za delo v organizaciji, ki deluje na področju kulture. Imam redko priložnost, da nekaj časa posvetim razvoju novih projektnih idej.
Vaše največje sanje?
Sanje? Morda bom sanjal tiho, da mi sanje ne uidejo…
Povejte nam o svoji družini, svojem prostem času.
Imam sina Rimvydasa, ki zdaj živi sam. Živim z mamo Gražino. Moj oče je umrl in mama težko živi sama, zato živimo skupaj. Sta moja največja podpornika. Moj brat Dainius z družino živi v Kaunasu, prav tako številne tete in drugi sorodniki.
Še vedno imamo vrt v Vilkaviškem, kjer radi delamo. Trenutno so vse okenske police polne paradižnikov, kumaric in cvetličnih rastlin. Obožujem rože, njihovi cvetovi me zelo razveseljujejo.
Včasih zelo pogrešam ljudske pesmi, zato je lepo, ko s prijateljico iz otroštva Indro pojeva. Kaj še imam rada? Vožnjo, jadranje, potovanja, branje strokovne literature, kuhanje.
