Vse novosti

Varčevanje za pokojnino – prisila ali nujnost?

22views

Pri starosti 70 let je tveganje manj kot pol odstotka, pričakovana življenjska doba pa je skoraj 76 let, s tendenco nadaljnjega podaljševanja.

Podobni trendi se pojavljajo v številnih delih sveta, saj napredek na področju medicine, čiste vode in dobre hrane podaljšuje pričakovano življenjsko dobo.

Cepiva danes preprečujejo tudi izbruhe nalezljivih bolezni, ki so nas tako dolgo pestile, kot so ošpice, davica in oslovski kašelj.

Po drugi strani pa se rodnost iz leta v leto zmanjšuje, saj se je število rojenih otrok na 1 000 prebivalcev danes povečalo na 7, v zadnjih 30 letih pa se je skoraj podvojilo.

Oba trenda – daljša pričakovana življenjska doba in manjša rodnost – vplivata na spremembe v strukturi prebivalstva. Vsako leto se zmanjšuje delež mladih in povečuje delež tistih, ki dosežejo upokojitveno starost.

To pomeni, da mora manjši delež delovno aktivnega prebivalstva preživljati vedno večji delež upokojencev, ki v starosti pričakujejo dostojno življenje.

Trenutno je nadomestitvena stopnja (razlika med nekdanjo plačo in prejeto pokojnino) nekaj manj kot 50 %, vendar se bo s staranjem prebivalstva nadomestitvena stopnja verjetno znižala.

V Litvi je najpomembnejši del pokojnin klasični dokladni sistem, znan tudi kot 1. steber, kjer se pokojnine financirajo s prispevki zaposlenih za socialno zavarovanje.

Z drugimi besedami, z delom in plačevanjem davkov moramo plačevati pokojnine za svoje starše ali stare starše. Za višje pokojnine moramo povečati število zaposlenih v Litvi, zvišati davke za sedanje delovno aktivno prebivalstvo ali si izposoditi.

Seveda je s staranjem prebivalstva težje vzdrževati nadomestitveno stopnjo, saj je sistem v veliki meri odvisen od demografije.

Zaradi prepoznavanja pomanjkljivosti tega sistema in spreminjajoče se demografske strukture je bila leta 2004 izvedena pokojninska reforma, ki je uvedla drugi pokojninski steber.

V nasprotju z nekaterimi zahodnimi državami v Litvi varčevanje v drugem stebru ni obvezno. Res je, da so udeleženci samodejno vključeni, vendar se lahko v prvih šestih mesecih odjavijo.

Cilj stebra II je razpršiti dohodek v starosti z zagotavljanjem dohodka iz več virov.

Da bi država zagotovila več možnosti za dostojno starost, ustvarja pogoje in s proračunskim prispevkom spodbuja varčevanje za dodatno pokojnino v II. stebru.

Če se odločite za varčevanje v II. stebru, iz njega še ni mogoče izstopiti in povrniti zbranih dohodkov. Po podatkih litovske banke je v II. stebru vključenih več kot 1,4 milijona ljudi, v pokojninskih skladih v tem stebru pa se je nabralo približno 8 milijard EUR.

To je približno desetina BDP države (za primerjavo: povprečje OECD znaša skoraj 90 % BDP).

V popolnem svetu stopnje II in III ne bi bile potrebne. Ljudje bi varčevali za starost, vlagali in uporabljali svoje prihranke za upokojitev, ko so še delovno aktivni.

Resničnost je nekoliko drugačna in varčevanje in investiranje na lastno pest za velik del prebivalstva še vedno ni lahka naloga.

Čeprav opažamo porast števila ljudi, ki vlagajo, še vedno močno zaostajamo za državami Evropske unije. V Litvi na primer manj kot 3 % gospodinjstev vlaga v lastniške vrednostne papirje in druge finančne instrumente, medtem ko je povprečje euroobmočja skoraj 13 %.

Številne zahodnoevropske države so uvedle pokojninske sklade iz drugega in tretjega stebra veliko prej kot Litva. Nemčija jih je na primer uvedla že leta 1974, Francija pa leta 1947.

Tako so sedanji upokojenci v teh državah varčevali za svojo dodatno starost vso delovno dobo. Ni presenetljivo, da Litva, katere pokojninska reforma je bila izvedena leta 2004, za temi državami zaostaja glede na znesek dajatev, zbranih v II. stebru.

Slišati je zgodbe o ljudeh, ki so zdaj upokojeni in so k državni pokojnini iz II. stebra prispevali le nekaj deset evrov.

Vendar je treba upoštevati, da so današnji upokojenci v II. stebru pogosto varčevali le manjši del svoje delovne dobe (do 20 let) in le delček svojih dohodkov, medtem ko so si pokojnino iz I. stebra zaslužili v 35-40 letih, kar je praktično dvakrat dlje.

Zaradi starajoče se družbe zagotavljanje dostojnih pokojnin ne bi smelo biti le cilj države, temveč tudi prebivalstva samega.

Po višini pokojnin pa se bomo zahodnim državam približali šele takrat, ko se bomo lahko po višini zbranih sredstev, ki smo si jih nabrali sami, primerjali na primer z Danci, katerih pokojninski skladi predstavljajo skoraj 200 % BDP.

To pomeni, da moramo, ko govorimo o cilju, da bi se po višini pokojnin približali tem državam, upoštevati, da velik del pokojnin prispevajo prebivalci sami iz pokojninskih skladov.

Leave a Response