“Tetris je star 40 let: kako je stvaritev sovjetskega programerja prišla na Zahod in osvojila svet
Leta 1984 je med dolgočasnim delom v računalniškem centru sovjetskega raziskovalnega inštituta našel nov način uporabe svojih matematičnih sposobnosti – napisal je računalniško igro.
Prva, primitivna različica na računalniku Electronica-60 je bila izdelana 6. junija 1984.
Tako se je rodil Tetris, do genialnosti preprosta, a zaradi tega še bolj očarljiva sestavljanka, ki je kmalu postala svetovna uspešnica.
Zamisel je temeljila na klasični igri pentamino, v kateri je treba kotne geometrijske like nenavadnih oblik natančno poravnati med seboj in jih razporediti na trdno platno.
Tetris je izvajal zelo podobno zamisel: padajoče geometrijske oblike, sestavljene iz štirih kvadratov (znane tudi kot “tetramino”), mora igralec razporediti tako, da tvorijo neprekinjeno linijo od roba do roba.
Skoraj popolna odsotnost osebnih računalnikov v Sovjetski zvezi v tistem času ni preprečila širjenja igre.
V neskončnost so jo kopirali z enega računalnika na drugega, od tam na tretjega, četrtega in tako naprej in kmalu je Tetris navdušil uporabnike več računalnikov po vsej državi.
Zgodba o tem, kako je Tetris prečkal železno zaveso, je vredna pustolovskega romana.
Leta 1989 je britanski programer Henk Rogers, ki je takrat delal na Japonskem, na poslovnem potovanju na Madžarskem naletel na igro. Ugotovil je, da ima Tetris veliko prihodnost.
Rogers se je zavedal tržnega potenciala sovjetske igre, zato si je zastavil cilj, da jo bo izdal na prenosnih igralnih napravah in ne na velikih (takrat še) računalnikih.
Vendar je moral za to najprej kupiti licenco, tj. pridobiti dovoljenje razvijalca.
Iskanje je Britanca kmalu pripeljalo v Moskvo, ki se je po desetletjih hladne vojne ravno začela “odtaljevati”.
“Potovanje je bilo prava norost,” se je Rogers spominjal v intervjuju za BBC leta 2011.
Oborožen z novo videokamero in poln adrenalina se je podal v neznano.
Februarska Moskva je v njem pustila mračen prvi vtis: “Sivo nebo, hotelska soba brez televizije in celo brez radia.
Popolno pomanjkanje kakršnih koli informacij.”
Rogers je za premikanje po Moskvi najel voznico, žensko, ki je postala tudi njegova prevajalka.
Odpeljala ga je v Elektronorgtech, sovjetsko agencijo, ki je uvažala in izvažala strojno in programsko opremo.
Dovoljenja ni bilo lahko dobiti. Prevajalka je odločno zavrnila, da bi šla z njim v notranjost, češ da “ni bila povabljena tja”.
Ko je zbral pogum, je vstopil sam in celo uspel pojasniti, da ga zanima nakup pravic za Tetris.
V stavbi je takoj završalo.
“Počutil sem se, kot da sem v mravljišču,” se je Rogers spominjal v istem intervjuju za BBC.
Takoj so ga predstavili Alekseju Pazitnovu – v navzočnosti osmih drugih oseb, med katerimi so bili tudi uslužbenci KGB.
Začelo se je dolgo zasliševanje: sovjetski uradniki so poskušali razumeti koncept avtorskih pravic za videoigre, ki jim je bil takrat v osnovi nerazumljiv in povsem tuj.
Kljub začetnemu medsebojnemu nezaupanju med strankami je Rogersova vztrajnost obrodila sadove.
“Bil je prvi poslovnež, ki je name osebno naredil dober vtis,” se ga je spominjal Pažitnov. “Resnično je razumel igro.
Po tednu dni pogajanj je bila sklenjena pogodba, ki je sovjetskemu izumitelju zagotavljala neslišano jamstvo osebnega deleža dobička od vse prodaje igre v tujini.
Rogers meni, da je neverjetna priljubljenost Tetrisa posledica edinstvenega postopka igre.
Za razliko od večine računalniških iger, ki temeljijo na nasilju in uničevanju, je Tetris igralcem ponujal možnost gradnje in ustvarjanja.
To pa je po mnenju Rogersa veliko bolj prijetna dejavnost, saj bolje zadovoljuje osnovne človekove potrebe: “Ljudje želijo nekaj zgraditi, zaradi tega se počutijo bolje.”
Tetris ima danes častno mesto v zgodovini iger na srečo.
Po najbolj konservativnih ocenah je vsaj milijarda ljudi vsaj enkrat v življenju poskusila sestaviti linije padajočih barvnih oblik.
Prvo leto Pažitnovih izračunov se je izkazalo za manj preprosto, o čemer so v zadnjih letih večkrat poročale različne publikacije.
Toda na koncu se je sovjetski programer sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja preselil v Združene države, ustanovil podjetje z Rogersom, začel prejemati avtorske honorarje in še vedno živi v Washingtonu kot bogat in znan človek v svetu računalniških iger.
