“Tožnikovo zavestno stališče, s katerim ne upravičuje le nezakonite priključitve Krima Rusiji, temveč tudi njeno neizprosno vojaško agresijo na Ukrajino, je zadostna podlaga za oceno, da njegovo življenje v Litvi predstavlja grožnjo za varnost litvanske države.
Prosilčevo izkazano naklonjenost ruskemu režimu ustvarja priložnosti za razvoj odnosov z Rusijo in povečuje grožnje državni varnosti, ki jih predstavlja njegovo življenje v Litvi,” je sodišču zapisala DSS.
Ministrstvo je tudi opozorilo, da lahko ruske obveščevalne službe uporabljajo metode, ki so običajne za obveščevalne službe avtoritarnih držav, da bi nadaljevale ali obnovile prejšnje stike s svojimi državljani, ki živijo v tujih državah, na primer izsiljevanje z grožnjo, da bo razkrito dejstvo prejšnjega sodelovanja, upravni in pravni ukrepi proti sorodnikom, ki živijo v Rusiji (na primer grožnja z odpovedjo delovnega razmerja, obtožba kriminalne dejavnosti itd.)
V primeru ruske vojaške agresije bi lahko po mnenju DSS ruske državljane, ki sodelujejo z ruskimi obveščevalnimi službami (ali podpirajo politiko ruskega režima), uporabili za posebne operacije v podporo vojaški agresiji, kot so širjenje propagande in dezinformacij ter sabotaža strateške in vojaške infrastrukture.
Oddelek za migracije je razveljavil dovoljenje za stalno prebivanje A. P., ruskemu državljanu, ki se je rodil v Litvi in že dolgo živi v Litvi, A. P., ki je izgubil dovoljenje za stalno prebivanje, pa se je nato obrnil na sodišče.
Vendar je v sredo razširjeni petčlanski senat vrhovnega upravnega sodišča Litve odločil, da se lahko dovoljenje za stalno prebivanje državljana tretje države, ki se je rodil in prebiva v Litvi, prekliče le ob dokazu dejanske in resne grožnje varnosti države, ki temelji na celoviti in individualizirani oceni DSS.
“Razširjeni senat sodnikov je poudaril, da imajo državljani tretjih držav s statusom rezidenta za daljši čas, ki so se rodili v Litvi in tu živijo večino svojega življenja, večjo pravno zaščito, vendar tudi njim ni zagotovljena absolutna zaščita pred izgonom.
Dejanska in dovolj resna grožnja varnosti države lahko privede do preklica dovoljenja za stalno prebivanje in izgona take osebe iz države.
Pri odločanju o odvzemu dovoljenja za stalno prebivanje take osebe se uporabi stroga zahteva po sorazmernosti, da se zagotovi ravnovesje med ciljem splošnega interesa, tj. zaščito nacionalne varnosti, in omejitvijo pravice zadevne osebe, ki bi bila posledica odvzema dovoljenja za stalno prebivanje,” je sporočilo sodišče.
Vrhovno upravno sodišče je opozorilo, da se o izdaji dovoljenja za stalno prebivanje tujcu lahko odloči šele po ugotovitvi DSS, da tujec ne ogroža državne varnosti.
Sodišče je v odločbi poudarilo obveznost DSS, da predloži sklep o oceni ogroženosti posameznega tujca, in tudi navedlo, da v primerih, ko se je oseba rodila in večino svojega življenja preživela v Litvi, tj. je verjetno, da obstaja močna povezava z Litvo, močna integracija v Litvi.
Po mnenju sodišča bi morala DSS opraviti posebno temeljito preiskavo osebe, predloženi individualizirani sklep o oceni ogroženosti nacionalne varnosti take osebe pa bi moral biti izjemno podroben, kar bi omogočilo oblikovanje razumnega sklepa o tem, ali oseba predstavlja resnično in dovolj resno grožnjo za varnost države.
Vrhovno upravno sodišče je v sodbi obravnavalo različna merila, ki se upoštevajo pri ugotavljanju trdnosti družbene vključenosti tujca (zgodovinski mednarodni kontekst, jezikovna vključenost, socialne vezi s sorodniki itd.)
Razširjeni senat sodnikov je po ugotovitvi, da DSS ni opravil temeljite in celovite preiskave o pritožnikovi nevarnosti za varnost države, da oddelek za migracije ni opravil celovite ocene informacij o pritožniku in ni obravnaval pritožnikove prošnje za spremembo dovoljenja za stalno prebivanje, izpodbijane odločbe oddelka za migracije, sprejete v zvezi z A. P., razglasil za nične.
Ta odločba je dokončna in se zoper njo ni mogoče pritožiti.
Tudi na sodišču ni zanikal podpore ruski agresiji
Do pravnega spora je prišlo, potem ko je oddelek za migracije lani razveljavil dovoljenje za stalno prebivanje A. P., prebivalca Šiauliaija, in mu odredil vrnitev v Rusijo. A. P. se je na sodišču pritožil, da odločitve oddelka za migracije niso v skladu z dejstvi in ne temeljijo na pravnih normah, ki urejajo pravni status tujcev, njihov vstop, bivanje in izstop iz Litve, zato so nezakonite in niso v skladu z zahtevami načel dobre javne uprave.
Iz sodnih dokumentov izhaja, da je A. P. na vprašalnik, ki ga je pripravil oddelek za migracije, v katerem je bilo vprašanje, ali odobravate vojaške ukrepe, ki jih izvaja Rusija na ozemlju Ukrajine, odgovoril pritrdilno.
V odgovoru na vprašanje iz vprašalnika o tem, kdo je legitimno (zakonito) lastnik Krima, je prosilec navedel, da Ruska federacija.
Oddelek za migracije je nato ruskega državljana prosil, naj dodatno pojasni svoje odgovore.
“Iz sklepa, ki ga je predložil odgovorni organ, je razvidno, da se prosilec ne zaveda vsebine vprašanj 10-11 vprašalnika in je iskreno podal svoje mnenje o domnevno zgodovinskih okoliščinah, ki ga lahko utemelji le s svojo slabo izobrazbo.
Tožena stranka se ni potrudila, da bi tožečo stranko povabila k širšemu izražanju mnenja, da bi ugotovila njeno resnično stališče o konsolidiranem stališču Evropske skupnosti o sovražnih dejanjih Rusije na ozemlju Ukrajine, ki je v javnem interesu litvanske družbe in je bilo odobreno z zakonom”, – je sodišču zapisal zagovornik A. P.
Opozoril je, da je njegova stranka leta 2021 za kratek čas obiskala Rusijo in da od takrat ni potovala tja, vendar ne more biti prepričan, da njegovi odgovori na vprašalnik, ki ga je treba izpolniti v Litvi, ne bodo postali znani ruskim organom.
“Pred predložitvijo vprašalnika niti DSS niti tožena stranka nista imela nobenih pritožb zoper prosilca v zvezi z njegovimi dejavnostmi v Litvi. Prosilec ni nikoli kršil postopka in dosledno izpolnjuje zakonske zahteve, ki veljajo za tujca, ki prebiva v Republiki Litvi.
DSS ni imel informacij, da bi prosilec predstavljal grožnjo za varnost države, in teh informacij toženi stranki ni posredoval, preden je prebral vprašalnik, ki ga je izpolnil prosilec,” je odvetnik zapisal v svoji pritožbi sodišču.
Glede na zadevo je hči gospoda P. litovska državljanka, njegov sin pa ruski državljan z dovoljenjem za stalno prebivanje v Evropski uniji. Med zaslišanjem je gospod P. izjavil, da podpira vojaško operacijo v Ukrajini, ki jo organizira Rusija, v odgovoru na vprašalnik o pripadnosti Krima pa se je skliceval na dejansko stanje, saj Krim trenutno pripada Rusiji. Po njegovem mnenju se Rusija in Ukrajina ukvarjata s sporom med njima glede zemlje, glede lastništva Krima, in to je stvar samo teh dveh držav.
“Prosilec je izjavil, da svojih stališč ne razkriva nikomur, da se boji za svojo prihodnost in da bi bil, če bi odpotoval v Rusko federacijo in izrazil stališče proti Rusiji, zaradi tega kazensko preganjan.
Prosilec je bil rojen v Litvi in tam stalno živi na podlagi dovoljenj, poskušal je pridobiti državljanstvo, opravil je izpit iz litovskega jezika in ustave, vendar mu državljanstvo ni bilo odobreno,” pravi njegov odvetnik.
Odvetnik je zagotovil, da je njegova stranka poštena oseba, spoštuje zakone, ni storila nobenega prekrška, v dobri veri je odgovorila na vprašalnik tožene stranke, ima svoja stališča, zaradi katerih ne more biti kaznovana in ji odvzeta možnost živeti v kraju, kjer se je rodila, odraščala, dela in živi.
“Litovski organi si nezakonito prizadevajo ločiti tožečo stranko od njenih najbližjih, sina in hčerke, in kršijo mednarodno pravo. Prosilec je poštena oseba, spoštuje zakone, ni storil nobenega kaznivega dejanja, na vprašalnik je odgovoril v dobri veri, ima svoja stališča, za katera ne more biti kaznovan, in ne bi mu smeli odvzeti možnosti, da živi v kraju, kjer se je rodil, odraščal, dela in živi,” navaja odvetnik.
Glede na dejstva zadeve je bil gospod L. rojen v Litvi, obvezno služenje vojaškega roka je odslužil v Rusiji v letih 1989-1991 v letalski enoti, leta 1993 pa je diplomiral na Frazinski visoki šoli za elektroniko v Rusiji. Po vrnitvi v Litvo je stalno živel in delal v mestu Šiauliai.
