“Romuni ne uživajo v življenju”. Kaj je pri nas opazila Nepalka iz Himalaje, ki je prišla kot varuška, a odprla restavracijo v Bukarešti

Laila Tamang je ena od več deset tisoč Nepalk, ki delajo v Romuniji. Prišla je kot varuška, vendar je na koncu s svojimi delodajalci odprla nepalsko restavracijo. “Čeprav se zdi življenje v Romuniji lažje, si ga po navadi otežite,” pravi.

Leto 2024 je tretje leto zapored , 45 % nove delovne sile v Romuniji pa prihaja iz Nepala in Šrilanke.

Vpliv teh ljudi na romunsko družbo je že viden: v Bukarešti so na primer , ki jih cenijo tako domačini kot migranti.

Laila Tamang je ena od mladih žensk iz Nepala, ki so v Romuniji našle boljše življenje. V Bukarešto je prišla novembra 2022, da bi se zaposlila kot varuška. Njena delodajalca sta zakonca iz prestolnice, Adriana in Cătălin Cojocaru, ki sta potrebovala nekoga za varstvo njunega sina Dominica.

“Veliko smo se trudili najti varuško iz Romunije, vendar je bilo to nemogoče.. Bodisi so zahtevali veliko denarja za to, kar so ponujali, bodisi preprosto nismo čutili topline človeka, ki naj bi ostal z našim otrokom,” pravi Adriana Cojocaru za HotNews.ro.

Pravi tudi, da je storitve nepalske varuške uporabila po priporočilu prijateljev, saj nepalska kultura ljudi uči, da morajo biti veseli in prijazni.

“Z Lailo je bilo čutiti kemijo že od video intervjuja, veliko se je smejala, govorila je zelo dobro angleško, veliko je pomenilo tudi to, da je delala v Nepalu, tako da je imela veliko izkušenj,” pravi Adriana.

“Odkar sva se srečali na letališču, sva se začeli pogovarjati o Nepalu, najprej naju je zanimalo, kakšne so tam plače in zakaj bi želeli delati v Romuniji. Bančni uslužbenec, ki je v družbi dobro ocenjen, v Nepalu zasluži približno 150 dolarjev na mesec.. Potem sem prišla domov in se naučila delovne etike in čiste proaktivnosti,” nadaljuje Laila.

Ker je Adriana strastna ljubiteljica hrane, je Lailo prosila, naj skupaj pripravita tradicionalne nepalske jedi, in prvič jima je to tudi uspelo.”

“Začeli sva iskati sestavine in zlasti tradicionalne začimbe ter našli tržnico nepalske hrane v Bukarešti, nekje na Ștefan cel Mare. V trenutku, ko je bil okus izpopolnjen, sva se nepreklicno zaljubila,” prizna Adriana.

Kako je nastala ideja o nepalski restavraciji

Adriana in Catalin sta želela Laili ponuditi veliko več v zameno za vse, kar jima je nudila, zato sta prišla na idejo, da bi poskušala zbližati njeno družino:

“V Nepalu, tri ure iz Katmanduja, imajo gorsko kočo, kjer sprejemajo turiste, ki raziskujejo Himalajo., jih nastanijo in, kar je najpomembneje, vsak dan zanje kuhajo. Tako se je rodila ideja o nepalski restavraciji,” pravi Adriana.

Romunska državljana sta že imela podjetje, razstavni salon za vrhunsko dodelavo v Bukarešti, zato sta imela izkušnje s podjetništvom. Stroški nepalske restavracije so znašali 50.000 evrov.

MoMo Bukarešta je bila odprta 1. marca v Floreasci in od takrat je hitro postala ena najbolj priljubljenih restavracij v Bukarešti, ki je ob koncih tedna celo razprodana.

“Z Lajlino pomočjo sem stopil v stik z Zoonom Didijem, šefom kuhinje MoMo, predanim človekom z veliko strastjo do kuhanja. Potem so se stvari začele odvijati in uspelo nam je oblikovati zelo kul ekipo, Laila pa sodeluje v več smereh: degustacijski meni, trženje in komunikacija z ekipo,” pojasnjuje Adriana.

“Veliko smo vlagali v prostor, saj smo želeli v Bukarešto vnesti delček nepalskega vzdušja. Veliko okraskov in jedi, ki jih strežemo, je iz Nepala.. Želeli smo si lep, sproščen prostor, v katerem bi postregli s hrano, v katero smo se zaljubili. Vendar se je izkazalo, da je bilo to, kar je bilo všeč nama, všeč tudi drugim.

Šele začenjamo in v tej fazi resnično uživamo. Veliko je treba vzpostaviti, veliko se moramo naučiti od te industrije in ona od nas, a morda se nam bo z nekaj sreče začetna naložba povrnila v 12-18 mesecih. Pomembneje je, da uredimo papirje za Sangita, Lajlinega fanta, in Bickasa, brata, ter dosežemo naš glavni cilj,” pravi Adriana.

Kako težko je pripeljati ljudi iz Nepala v Romunijo

Adriana tudi priznava, da zaposlovanja delovne sile iz tujine ne moreš opraviti sam, ampak potrebuješ podporo agencije, ki je za to specializirana.

“Tuji državljani pridejo le na podlagi razgovora in delovnega vizuma, ta pa pride šele, ko je dokumentacija popolna, podjetje izpolnjuje pogoje in dobi odobritev generalnega inšpektorata za priseljevanje,” razkrije Adriana.

Laila je prispela v Romunijo skoraj šest mesecev po tem, ko je Adriana z njo opravila prvi razgovor. Zato je menila, da bo tudi v Lajini družini potekal podoben proces.

“Motila sva se. Zdaj so se stvari spremenile, tako na zakonodajnem področju kot v smislu čakalnih dob,” dodaja Adriana.

Prav tako upa, da bomo sčasoma kot ljudje postali bolj strpni. Dokler ni začela zaposlovati tujcev, se ni zavedala stopnje diskriminacije, s katero se soočajo.

“Ko smo želeli najeti stanovanje za njih, smo naleteli na številne zavrnitve.pa tudi v drugih primerih, ko smo jim želeli olajšati bivanje. Razočaranje je videti, kako se z njimi ravna v vsakdanjem življenju, kako malo jim damo v primerjavi s tem, kar dobimo od njih. Ni pošteno, da uporabljamo njihovo delovno silo, ne vključimo pa jih v družbo.”

“Prihajam iz Himalaje, naš dom obdajajo gore in reke.”

Nepalka Laila Tamang. FOTO: osebni arhiv

Laila Tamang je stara 24 let in je zaradi dela varuške prepotovala skoraj 5.500 kilometrov do Bukarešte. Povratno potovanje iz Bukarešte v Katmandu stane od 1000 do 1500 evrov in traja od 11 do 20 ur.odvisno od letalske družbe ali letnega časa. Prihod in delo v Romuniji za Nepalce nista enostavna.

“Selitev ni bila del mojega načrta, vendar sem imela priložnost delati kot varuška. Pomislila sem, zakaj je ne bi izkoristila, saj imam tako rada otroke. Seveda sem to storila, da bi si zagotovila boljšo prihodnost. Vendar je bil pravi izziv ostati daleč od družine in prijateljev ter se prilagoditi novemu kraju z novimi ljudmi in družinami. Za to sem potrebovala več kot mesec dni,” pravi Laila.

Laila opisuje življenje v Nepalu kot prijetno, saj je preživljala kakovosten čas s svojo družino. “Prihajam iz Himalaje, kjer je naš dom obdan z gorami, hribi, zelenjem in rekami, zelo blizu tibetanske meje,” pravi. Nato doda, da se Nepalci odločajo za odhod iz svoje države v iskanju boljšega življenja.

“Svoje življenje si navadno zapleteš”

Laila pravi, da je ob prihodu v Romunijo takoj opazila, da so ljudje prijazni in prijazni, pa tudi, da je Bukarešta videti bolje, kot je pričakovala.

“Imaš več svobode izražanja in lahko sprejemaš lastne odločitve. V Nepalu se moraš do določene starosti posvetovati s svojo družino in pridobiti njeno soglasje. Toda ne praznuješ tako pogosto in zdi se, da ne uživaš v življenju.

V Nepalu imamo veliko festivalov in veliko razlogov, da vsak dan delimo veselje s svojimi bližnjimi. Čeprav se zdi, da je življenje tukaj v Nepalu lažje, si ga po navadi še bolj zapletemo,” dodaja Laila.

Druge stvari, ki jih je takoj opazila, so, da “ljudje tukaj jedo veliko sira in masla” in da “se zdi, da so ves čas malo jezni”.

Lailo sem vprašala, kako se je znašla pri kuhanju s svojimi delodajalci. Pravi, da so ji najprej ponudili romunsko hrano in da so ji bile nekatere jedi zelo všeč.

“Vendar sem vedno hrepenela po nepalski hrani. Priskrbeli so mi vse potrebne sestavine, saj sem želela pripraviti drugačno jed, da bi jim ponudila drugačen okus od njihovih vsakodnevnih obrokov. Prva jed, ki sem jo pripravil, je bila momo. Nato sem pripravila veliko različnih receptov za prijatelje in družino, da bi z njimi delila kulinarične okuse Nepala,” pravi Laila.

Odločitev družine Cojocaru, da odprejo nepalsko restavracijo, je bila za Lailo veliko presenečenje in veliko veselje, saj bo lahko bila z družino in vsak dan jedla nepalsko hrano. Pri celotnem poslu je bila Laila na začetku svetovalka za jedilnik, dekoracijo in vzdušje, ki ga bo imela restavracija.

“Vključevanje tradicionalnih nepalskih okusov in tehnik na način, ki je zanimiv za romunske stranke, je lahko fascinantno, saj zahteva ustvarjanje fuzije kulinaričnih tradicij. Pri nekaterih jedeh navajamo informacije o sestavinah in načinu njihove priprave.

Vedno smo odprti za deljenje zgodb in tradicij, ki se skrivajo za jedmi. Nekateri ljudje se bojijo poskusiti hrano, ker menijo, da bo preveč začinjena. Za tiste, ki želijo, da je hrana bolj pekoča, prilagodimo recepte, da najdemo ravnovesje. Poleg tega je lahko koncept tradicionalnega sedenja pri jedi za nekatere ljudi nekoliko težaven,” dodaja Laila.

Na Instagramovem računu restavracije, kjer razkriva zanimiva dejstva o nepalski kulturi.

“Moj cilj je izobraziti več ljudi o kulturi, tradicijah, krajih, hrani in številnih drugih vidikih Nepala. V restavraciji Momo smo imeli prvi dogodek – Nepalske noči, ki je bil zelo uspešen. Zato jih bo v bližnji prihodnosti še več,” dodaja.