Režiser Sergej Loznica: Ne želim snemati filmov o Zelenskem. To naj počne Sean Penn. Hočem snemati filme o ljudeh, ki ohranjajo Ukrajino.
Art Film bo prikazal tudi njegov najnovejši film (2024), ki je bil svetovno premiero doživel na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu v sekciji Posebna predstavitev.
Kot je Loznitsa povedal obiskovalcem na tiskovni konferenci za film Invazija, je bila njegova dolžnost obdelati to temo:
“Nisem se odločil, moja dolžnost je bila obdelati temo. Tako kot pri Majdanu, ko sem se čutil dolžnega posneti film o revoluciji, ki se je dogajala v Ukrajini in je bila pravzaprav prva prava revolucija, ki se je zgodila na ozemlju tega nekdanjega imperija. Nato sem posnel film Donbas, ki opisuje začetek vojne. Marca 2022 pa sem od Arte France prejel prazen ček, v katerem je pisalo, da lahko posnamem katerikoli film, ki se ukvarja z razmerami v Ukrajini. Zato sem jim izredno hvaležen,” je povedal na začetku.
Povedal je še, da so se dogovorili za ustvarjanje več kratkih del, kratkih filmov, v katerih je želel ujeti razmere na različnih lokacijah v Ukrajini, da bi pokazal, kako ljudje živijo v resničnem življenju med to tragedijo. “Potem pa bomo videli, ali je to dovolj dober koncept, da bi iz tega naredili velik film. In to je uspelo, saj je nastalo približno trideset kratkih filmov, skupaj pa imamo šest ur gradiva,” je pojasnil svetovno znani režiser.
Premiera v Cannesu in na Arte TV
Film je bil premierno prikazan na filmskem festivalu v Cannesu v začetku letošnjega leta, konec novembra ga bo predvajala televizija Arte TV, nato pa želi predvajati vseh 30 kratkih filmov.
Tematsko je bilo o Ukrajini in tamkajšnji vojni posnetih več filmov. Nekaj jih je izpostavil tudi Loznica: “Videl sem film Inscription, ki je bil tudi na Berlinalu, 20 dni v Mariupolu je prav tako zelo dober film, od celovečercev pa se spomnim na Butterfly Vision, ki je bil pred dvema letoma prikazan v Cannesu.”
Še ena veja istega drevesa
Ko je Sergej Loznica prišel na slovaški mednarodni filmski festival Art Film v Košicah, se je pojavilo vprašanje, kako dojema filmske festivale in zakaj je pomembno, da jih podpiramo, da vidimo njihovo umetniško vrednost:
“To vprašanje je nastalo iz napačnega stališča, saj so tudi nekateri hollywoodski filmi res zelo umetniški. Vzemimo na primer Pulp Fiction. filmski jezik se mora razvijati, kar velja tudi za filmske uspešnice. Umetniške vplive lahko najdete tudi v filmih, ki imajo zanimive številke. Poglejmo na primer film Dune. Ni prav, da ločujemo žanre. Film je en sam organizem in to velja tudi za glasbo. Skupina Rolling Stones ali Beatles na primer uporabljata elemente klasične glasbe in jih predelujeta v res globoke teme. To je kot druga veja istega drevesa. Seveda je odvisno tudi od tega, kako jo ljudje razumejo, in tu govorimo o vprašanju kulture in izobraževanja.”
“Ukrajina je moja država”
Film Invazija je dosegel ves svet, saj obravnava dejstva, ki se dogajajo na terenu v Ukrajini. Ali Sergej Loznica meni, da je situacije prikazal in izrazil na način, ki se dotika notranjega sveta ljudi, ki živijo sredi vojne, na način, ki ga lahko razumejo ljudje iz drugih držav? Ali film temelji tudi na njegovih čustvih, čeprav med snemanjem ni bil vedno v Ukrajini?
“Ne moreš izhajati iz koncepta, da čustva izhajajo iz tega, kje smo. Morda sem tukaj, vendar so moja čustva še vedno v Ukrajini. Film je namenjen vsem, tako Ukrajincem kot tistim, ki niso Ukrajinci. Upam in verjamem, da bomo film lahko predvajali v Ukrajini. Zelo pomembno je pokazati, kaj se dogaja v Ukrajini, kako ljudje tam živijo. Ne želim snemati filmov o Zelenskem. To naj počne Sean Penn. Želim snemati filme o običajnih ljudeh, ki ohranjajo Ukrajino, saj so oni junaki. To je moj poklic, ki ga znam opravljati in s katerim želim pokazati stvari. Ukrajina je moja država. Tam sem živel 27 let. Kijev je moje mesto, tam sem se rodil. To mesto me je ustvarilo. Tam imam sorodnike in prijatelje, smo v stalnih stikih. To, kar se dogaja, je boleče, saj nihče ne ve, kaj naj stori. Zahodni politiki upajo, da se bo to nekako rešilo. Nekaj delajo, vendar to ni dovolj, da bi zaščitili našo državo…”
Kdo je Sergej Loznica?
je eden od vodilnih predstavnikov sodobnega umetniškega svetovnega filma. Preden je začel snemati filme, je zagovarjal diplomo na Kijevski politehnični univerzi. Po diplomi je več let delal v raziskovalnih laboratorijih, kjer se je ukvarjal s kibernetiko in umetno inteligenco. Po razpadu Sovjetske zveze se je vpisal na prestižno filmsko šolo VGIK v Moskvi in se posvetil filmu.
Že leta 2002 je pritegnil pozornost kritikov in občinstva s kratkim dokumentarnim filmom Portret (2002), ki je bil premierno prikazan v sekciji Cinéfondation na prestižnem filmskem festivalu v Cannesu. Statični črno-beli posnetki prikazujejo ljudi, ki živijo na obrobju Rusije. Brez komentarja, brez glasbe, brez pripovedi. Le peščica obubožanih ruskih kmetov.
Portret je nakazal Loznićevo naslednjo pot in z natančnimi črtami začrtal slogovne in tematske značilnosti, ki bodo zaznamovale njegovo delo v prihodnjih letih. V nekaj letih je postal fenomen evropskega dokumentarnega filma in eksperimentiral tudi na področju igranega filma. Za njegove dokumentarce je značilno delo z arhivskimi filmi, iz katerih “sestavlja” ganljive pripovedi in raziskuje zgodovinski spomin držav nekdanje Sovjetske zveze. Art film je bil prav tako prisoten pri njegovih začetkih. Leta 1996 je bil njegov dokumentarni film izbran na tekmovanju študentskih filmov Danes gradimo hišo (1995, sorežiser Marat Magambetov).
Za celovečerni film Donbas (2018), v katerem rekonstruira resnične dogodke, posnete z mobilnimi telefoni običajnih ljudi na ozemlju, ki so ga zasedli ruski separatisti, je na MFF Cannes 2018 prejel prestižno nagrado za najboljšo režijo v posebnem pogledu.
Filmski festival v Cannesu na Azurni obali je za Loznico že stalnica, letos pa je na njem premierno predstavil svoj najnovejši filmski podvig Invazija (2024). Deset let po izidu epskega filma Maidan (2014) nadaljuje svojo ukrajinsko kroniko, v kateri dokumentira boj države proti ruski invaziji. Film, posnet v dveh letih, prikazuje civilno življenje po vsej Ukrajini ter predstavlja edinstveno in dokončno pričevanje o ukrajinski odpornosti pred barbarsko invazijo.