Med 95 posadkami, ki sodelujejo na Rallyu Žemaitija 2024, je 10 posadk s pilotkami, ki berejo zapisnik.
In niti ene možnosti za vzvratno vožnjo. Zakaj? Morda so ženske premalo ambiciozne? Ali je res zelo težko voziti športni avtomobil? Ali je v stereotipih o “moškem športu” preveč resnice?
Rokas Lipeikis je s svojo hčerko Ingo (mimogrede, edino, ki si je prislužila naziv mojster športa) celo obdobje dominiral v litovskem prvenstvu v reliju.
Pozneje je Benediktas Vanagas sodeloval z vsaj tremi različnimi voznicami.
Povedal je, da se je tako odločil zaradi čiste preračunljivosti – dekleta tehtajo manj, so bolj natančna, barva njihovih glasov pa je mirnejša in prijetnejša.
Same rally dive, ko jih vprašamo o teh stvareh, podajo celo vrsto komentarjev.
Ernesta Globytė, ki ima zelo impresivne dosežke na najrazličnejših rallyjih, meni, da je delo voznika pravzaprav precej fizično zahtevno in zahtevno ter da je za prevzem vloge vodje posadke potrebnega veliko poguma.
“Na dirki se moraš dobesedno pogrezati v blato in dihati prah, kar ženskam nikakor ni najljubše početje.
Mislim, da v svet relija pridejo najmočnejše osebnosti, in če to storijo, se kot voznice bolje odrežejo kot moški.
Ženske so na splošno veliko bolj natančne, pozorne na podrobnosti in imajo prirojeno sposobnost večopravilnosti – sposobne so opravljati več funkcij hkrati in ohranjati potrebno koncentracijo pozornosti, tako pri branju pravil rallyja kot pri načrtovanju rutinskih nalog med dirko,” pravi Ernesta.
– Seveda je veliko bolj zabavno voziti “bojni” avtomobil, zato imamo v naši družini nenapisano pravilo: če je treba, sedim na vozniškem sedežu poleg Roka (Ernestin mož Rokas Steponavičius je na Rallyu Žemaitija 2024 tekmoval z voznikom D. Ketvirčiusom), on pa mi pomaga na rallyih.
Toda kadarkoli sem lahko izbiral, sem izbral sprednji sedež na levi strani avtomobila.”
Ali imajo druge evropske države podobno razmerje med moškimi in ženskimi vozniki relija kot litovski?
Ernesta domneva, da je morda na zahodu ženskam nekoliko lažje zbrati proračun, ki je potreben za start na rallyju.
“Teoretično je tudi pri nas precej znanih oblikovalk javnega mnenja, ki bi jim bila ta naloga morda celo lažja kot nekaterim moškim favoritom v svetu rallyja, vendar je težava v tem, da proizvajalci ženskih stvari rallyja in njegovih navijačev ne obravnavajo kot svojo ciljno publiko.
Dišav za bencin ni, vsaj še ne,” se nasmehne Ernesta.
Druga stvar je, da se praviloma, ko se v dirkaški družini rodijo otroci, instinkt za samoohranitev in odgovornost močno poveča tako pri moških kot pri ženskah, vendar so običajno ženske tiste, ki izberejo mirnejše dejavnosti.
Katažina Šeinauskienė, ki vozi z možem Renaldom, je prepričana, da se na seznamu udeležencev LARČ 2024 ni znašla po pomoti.
“Lani sem za volanom avtomobila vozila “ničelno” posadko v LARČ, letos pa smo se zelo resno pripravljali na polnopravni debi v tako imenovani ligi “A”.
Toda moj mož si ni mogel poiskati voznika, ki bi znal brati njegov brandirani stenogram in izpolnjevati druga merila, zato sva morala prilagoditi svoje načrte. Resnično upam, da se bo leta 2025 vse izšlo,” pravi Katarzyna.
Gospe Globyte je tudi poudarila, da je ženskam veliko težje zbrati proračun.
“Tudi v primerih, ko se dekleta ne bojijo, uživajo v adrenalinskih akcijah in imajo poslovno žilico, da se lotijo tako dragega hobija, bi prosti denar najverjetneje vložila v kozmetični salon in ne v rally,” pravi Šeinauskienė.
Tudi Gertruda Laurinavičiūtė, ki vedno nosi širok nasmeh, razkriva, da o mnogih odločitvah odločajo objektivne stvari.
“Ženske so pametnejše, bolje obvladajo stresne situacije, zato imajo bolj odgovorno poslanstvo.
Vedo, kdaj lahko voznika umirijo in kdaj lahko bolj pritisnejo.
Ampak resno, tudi sam sem tekmoval na prvenstvu v avtokrosu.
Za vožnjo v rallyju sem se odločil iz dveh razlogov: prvič, zdi se mi zelo zanimiva in v njej uživam, in drugič, veliko ceneje je dobiti čustva, ki jih ustvarja dirkanje.
Poleg tega je odgovornost za pripravo avtomobila nekoliko manjša, če si na desni strani voznika,” pravi Gertruda.
Kamilė Kazickaitė, ki že drugo sezono bere prepise na LARČ, pravi, da nikoli ni sanjala o tem, da bo voznica.
“Biti dober voznik je zelo zavestna izbira. Vem, katere lastnosti potrebujem za to delo, in mislim, da jih imam. Vsaj za zdaj želim moškim ‘razložiti’, kaj in kako naj počnejo,” se smeji Kamilė.
Jolanta Ščiglinskienė, ki ima za seboj trdno kariero dirkačice, meni, da ženskam nič ne preprečuje, da bi sedle za volan rallyja, če pa ne, imajo verjetno same druge načrte.
“V svetu rallyja sem že precej dolgo in vem, kako težko je – tako fizično kot čustveno -.
Kot lahko vidite, je moškim že po naravi stvari lažje dobro opraviti kot ženskam.
Tega ne moreš zanemariti, saj je nekaj fantastično dobrih tekmovalk, a kot pravijo, “izjema potrjuje pravilo”, razmišlja Jolanta.
Mimogrede, vse intervjuvane dame so potrdile, da je odnos moških mojstrov relija v veliki večini primerov gentlemanski in zelo dobronameren. Izjemno redko je slišati opazke o “lobističnih poslih”.
