Že od nekdaj ga sadimo tukaj na njivo. Moja babica, ki je bila rojena leta 1930, je vsako leto poskrbela za svojih sto petdeset nageljnovih žbic. Isto sorto je gojila že njena mama. Živela sta pod Filipko (priljubljen vrh Šlezijske Beskide, op. avtorja), od koder jo je babica pripeljala k dedku. Povedala mi je, da sta se spoznala na zabavi, kjer sta se dogovorila, da se dobita čez dva tedna na dogovorjenem mestu. Če eden od njiju ne pride, se ne bosta več srečala in pri nas ne gojimo nobene žolne Beskydy.
Vedno smo imeli kravo, ki je dajala mleko otrokom, spomnim se, da sem bila približno do petnajstega leta. Mama je skrbela zanjo, pa tudi za hektar njive, oče je hodil v službo. Tudi babica in dedek sta naredila tako. Vse ročno, brez strojev. Pomagal sem kositi travo in molsti kravo, verjetno bi še zmogel, tudi če tega ne bi počel dvajset let.
Kakšni dve leti po babičini smrti sem pomislil, da bi bil naš česen primeren za gastronomijo – ne le v restavracijah, ampak tudi za mesnice. Res je velik, pet ali šest strokov, lahko bi si prihranili delo z lupljenjem. Ko razcepite v trgovini kupljeno palčko, dobite tako majhne koščke, da jih imenujem anti-biseri. Takrat sem presenečeno ugotovil, da restavracije ne kupujejo celega česna in ga nihče ne lupi, ampak kupujejo že olupljenega … Kljub temu sem posadil ves česen, kar smo ga imeli, okoli šeststo strokov. In ker nisem vedel, kakšno sorto gojimo in jo želim prodati, sem avgusta 2021 šestdeset palic poslal v Brno na Centralni kmetijski inšpekcijski in preizkušalni inštitut, kjer so jih testirali leto in pol.
Želeli bi ga, a mi ga še ni uspelo toliko pridelati, da bi zadovoljil povpraševanje. Vidim ga najprej čez dve ali tri leta, če bo šlo dobro. Ne vem, kaj bo prihodnje leto, in vsem zainteresiranim povem, letos jih je bilo okoli dva tisoč … No, drugače ne vidim tega, kot da naredim e-trgovino.
Lani je bil česen lep, pri nas pa je bilo na primer premalo medu. Predlani pa ga je bilo veliko, česna pa nič, ker je bilo spomladi malo vode. Lani je vso pomlad deževalo, pa je česen uspel, čeprav nekateri pravijo, da ne mara vode. Sem laik pri njegovem gojenju, a po izkušnjah mu je všeč. Ko sem vam razkazoval našo njivo, ste videli, da je na blagem pobočju. Česen je ponavadi šibkejši na vrhu, veliko boljši pa je na dnu, kjer se zadržuje voda.
Ko je kolega lovec kuhal novoletno enolončnico, je hotel vanjo vtakniti štiri palčke. Posvaril sem ga, naj tega ne počne, da bo ena dovolj. Bilo je dovolj za dvajset, morda trideset litrov golaža. Spomnim se, da me je poklical moški, da nujno potrebuje naš česen, ker hoče skisati meso in ga dimiti, in da je rekel “Česen ni več to, kar je bil”. Meni je zelo všeč, če pa naš toast pod tatarski tatar podrgnem z obeh strani, potrebujem samo eno. Česna se ne bom več nanašala, ker je res močan.
točno tako! Ko so o našem česnu prvič pisali v lokalnem časopisu, so me najprej slišali 70. in 80. leta – generacija, ki se spomni, kakšen mora biti česen, kakšen mora biti njegov okus.
Ko me kaj moti, zmešam drobno sesekljano čebulo, česen, med in ingver. Pustim, da vzhaja in nato pojem eno žlico zjutraj in eno zvečer. Poleg zdravja – pri pridelavi ne uporabljamo nobenih kemikalij, česna ne kisamo in ne škropimo. Uporabljamo samo kravji gnoj, a pozor, česen ne mara svežega! Krompir sadimo na njivi v brazde z gnojem, ga avgusta izkopljemo, njivo preorjemo in jeseni tja posadimo česen, tako se naredi.
Želel sem, da se nanaša na to, kje ga gojimo in kjer mi je res všeč. Prvotno sem razmišljal o imenu Šlezijski paličar, toda kateri Pražan – oprostite, ker to rečem – točno ve, kje je Šlezija? Medtem ko ljudje po vsej državi poznajo gore Beskydy in se sliši bolje. Ko sem se domislil imena, so v Brnu že raziskovali česen. Treba je bilo imeti pripravljeno ime, če bi ugotovili, da gre za novo sorto. Zanjo smo izvedeli šele lani in pravzaprav po naključju. Če jim ne bi poslala česna iz radovednosti, ne bi vedeli.
Deset let tega ne sme nihče prodati, ker je to moje znanje. Tako sem že deset let lastnik blagovne znamke Beskydský palíčák. Po osmih letih moram česen znova poslati v Brno, kjer ga bodo ponovno testirali, nato pa mi bodo lastništvo sorte podaljšali še za deset let. In potem ga lahko goji praktično vsak.
Sadili so ga jeseni, zato sem ga moral poslati do konca avgusta. Gojili so ga vse leto in, poenostavljeno povedano, ugotavljali njegove razlike od drugih že obstoječih sort (pri nas je registriranih devetintrideset sort česna, od tega sedem ljubiteljskih, op. avtorja).
Pomagajo mi starši in brat, tako da ponavadi štirje. Samo ko sem posadil petdeset kilogramov česna, je trajalo osem ur. Lahko stavite približno pet ur brez premora. Ko pa je ob štirih že tema, je treba uporabiti halogenske luči.
Začeli smo s klasičnim stavnim klinom. Potem smo začeli uporabljati specialna orodja (na sliki na str…., avt. op.), ki jih je naredil moj oče. To je naše delo šestkrat pospešilo. Naslednje leto želimo uporabiti lastno sejalnico, ki sem jo do sedaj že razstavil. Lahko kupite mehanske sadilce česna, vendar mi pri njih ni všeč to, da strok vstavijo vodoravno v zemljo, ki naj bo posajena s korenino navzdol. V tem primeru ali celo s korenino navzgor mora rastlina premagati daljšo pot, potem pa ima veliko manjšo palico. Lepo jih nataknemo na stojalo v vse luknje. Ne maram niti razmika med vrstami, ki je pri navadnih sadilnicah približno petinštirideset centimetrov. Naše vrste so petnajst centimetrov narazen, nageljnove žbice posadimo vanje dvanajst centimetrov in pol drug za drugim.
Vsako leto nekaj! Vzgajamo ga iz vejic, ne iz čebulic, ki jim pravimo policaji. Ko zrastejo na česnu, jih ročno lomimo, da bo palčka večja in močnejša v zemlji. Lani smo jo nabirali prvega septembra, kakšnih pet tednov pred tem sem jo poskušal izpuliti iz zemlje in so bili trsi še drobni. V zadnjem mesecu so le še večji, česar do takrat nismo vedeli.
Če na delih rastlin pustite neenakomerne čebulice, je rastlina zvita. Ko stoji, je treba česen izkopati. Drugi način za ugotavljanje je po številu tako imenovanih kril. Ko česen izpulite, mora biti na palčkah štiri do pet teh ovojnic, kar ustreza številu listov na rastlini. Tudi tega nisem vedel do lani.
Jaz sem tak Bag Bug. Izdelujem čebelnjake iz desk, približno deset let pa izdelujem kletke za pasti mrčesa, tako imenovane pasti, pa tudi betonske rove. Dve leti sem izumljal oblike zanje.
Nekdo si jih želi za podgane, nekdo za kune, največji so namenjeni lovljenju lisic. Pa še divji prašiči zlezejo v betonsko luknjo … V glavnem mi jih jemljejo lovci za legalen odlov mrčesa, njihova društva zanje prejemajo državne subvencije.
Tudi jaz sem lovec in spodbuda je bilo stanje male divjadi – pomanjkanje fazanov, jerebov, zajcev… Nasprotno, škodljivcev je na območjih izjemno veliko, kot je rakunasti pes, ki je bil vnesen. za nas je popoln plenilec, hujši od jazbeca. In je tudi odkrit. Ko sedeš na gredo in mu vržeš klobuk dol, se tako prestraši, da zmrzne in ne pobegne. Uspeš splezati dol in ga normalno primeš za rep.
No, vidite!
Veste, pri nas nismo profesionalni pridelovalci, ampak takšni bankirji, pač amaterji. Vsi pa imamo eno glavo in dve roki, zato lahko vsak postane strokovnjak … Gre za to, da si to želiš, da te ni strah in predvsem delaš. No, priznam, da sem hud deloholik.
»Bilo bi urezano, zdaj pa zašij!« Tako je po naše, v smislu: Ko se je dobro začelo, je treba iti naprej in dokončati.
Kdo je Václav Martynek (39)
Ljubiteljski pridelovalec česna v regiji Jablunkovsk. Njegov Beskydy palíčák so strokovnjaki letos priznali kot novo sorto.
Njegova družina ga prideluje že več kot sto let. Sam je pred šestimi leti začel veliko.
Predsednik lovske zveze. Že deset let izdeluje kletke za pasti in betonske rove za škodljivce. Čebelar.
Po poklicu vodovodar.
Prihaja iz Bocanovice, ima tri sinove.
Vir: Revija Receptář
