Pred leti je opustila manekenstvo in se lotila slaščičarstva: Tudi brez fondanta lahko narediš lepo torto, pravi Lucia Gažová iz pekarne Lulus

Je ena izmed pionirk v peki makronov. Dokler pa je Lucia Gažová svojega recepta pripeljala do popolnosti, je to stalo veliko truda. Danes bi lahko rekli, da živi svoje sanje.

Nekdanja manekenka in avtorica dveh kuharskih knjig svoje dobrote peče v majhni tovarni. Njen stil okrasitve je nepogrešljiv in javnost ga lahko občuduje na Instagramu. Kakšni so bili njeni začetki in ali njeno slaščičarsko dejavnost ogrožajo gospodinje? To je razkrila tudi v intervjuju.

Odločili ste se tvegati, odpreti svoje podjetje in se preživljati z lastnimi rokami. Vsekakor so bili začetki težki. Če pogledate nazaj, ali menite, da je bila udeležba na izboru prednost, ko ste ustanovili svoje podjetje?

Na začetku mi je vsekakor pomagalo, saj nisem bila popolna neznanka. Takrat, ko sem začela, to je bilo pred desetimi leti, je bila zgodba o posodici za dojenje in modelu medijsko zanimiva. Torej, v medijskem prostoru mi je to dejstvo v tistem obdobju pomagalo, potem pa je bilo odvisno od moje spretnosti.

Nekdanje manekenke, ki peče, ni pogosto videti. Tudi vi okusite svoje piškote?

Pred več kot 10 leti sem bila manekenka, od takrat pa nisem več delala na tem področju. Sem mama, slaščičarka in podjetnica s polnim delovnim časom. Seveda okusim svoje sladice. Brez preizkusa kakovosti in okusa nič ne bi moglo zapustiti mojega podjetja stranki.

Ali niste nikoli želeli vsega “izkašljati”? Je kaj, kar vas lahko demotivira? Ali pa ste večni optimist?

Mislim, da ima vsak včasih ta okus, ne samo podjetniki, tudi zaposleni. Občutki izgorelosti na delovnem mestu so normalni in jih doživljamo vsi. Sčasoma mi gre na bolje. Bolj sem odporen, vse manj stvari me lahko demotivira. Zagotovo pa se ne bi imenoval optimist, vedno sem bil realist in mislim, da mi pri poslu pomaga tudi to, da nimam glave v oblakih.

V zadnjem času, zlasti zaradi pandemije, je “črni trg” na Slovaškem precej razširjen. Gospodinje ponujajo v prodajo svoje domače pekovske izdelke. Kakšno je vaše mnenje o tem? Ali ogroža vaš posel?

To ni nedavni trend, niti se ni spremenil med pandemijo. Peka doma, »na črno« je bila na Slovaškem vedno, piškote so vedno kupovali pri sosedih in znancih, ki so vse pekli doma. V zadnjih letih se je o tem le začelo več govoriti, saj so pogoji za podjetnike v gastronomiji vse strožji in slabši, zato postaja takšna domača prodaja vse večji trn v peti.

Od vsakega kupca je odvisno, ali se bo sladice in torte za posebne priložnosti naročal pri uradnih lokalih in preverjenih blagovnih znamkah. Ali od nekoga, ki jim ga bo spekel doma v svoji kuhinji, kjer ga bodo v trenutku skuhali za otroke in shranili v hladilniku, kjer so na zgornji polici tudi klobase in slanina. Mislim, da s tem odgovorim tudi na vprašanje, ali so mi konkurenca. Ne, moje podjetje ni ogroženo.

V vašem delu ne najdemo fondanta. Ga še niste poskusili? Zakaj ste ga obsojali?

Vizualno lahko fondant enostavno nadomestim s popolnim obterjem z mascarpone kremo. In mislim, da o okusu ni treba govoriti. Okus mi je bil vedno najpomembnejši, zato s temi substancami nisem nikoli delal.

Vaš rokopis, ko gre za okrasitev, je nepogrešljiv. Svoje kreacije objavljate na Instagramu in v zadnjem času se je zgodil določen premik. Ste se lotili še bolj norih nalog? Na primer otroške torte…

Jasno! Človek se spreminja in razvija, tako je tudi s poslom. Veliko vlogo igra tudi dejstvo, da sem tudi sama mama, zato sem seveda začela sprejemati več otroških naročil in tort. Seveda se še vedno držim svojih načel in receptov in menim, da lahko tudi brez modeliranih likov in fondanta naredimo čudovite otroške torte, ki bodo navdušile otroke in brbončice gurmanov – staršev.

Pravijo, da kuharji preklinjajo, ko nekdo v restavraciji naroči palačinke. Ali obstaja sladica, ki vas kot slaščičarja, ko jo naroči stranka, naredi enako »zadovoljna«? Ali pa vam je vsaka vaša sladica enako všeč.

Takšne sladice ne bi imela v svojem portfelju. Ponujamo samo tisto, kar je 100-odstotno okusno in dizajnersko vredno.

Bili ste eden prvih pionirjev v peki makaronov na Slovaškem. Kakšni so bili začetki te sladice?

Začetki so bili težki. Pot je bila dolga, preden sem prilagodil recept tako, kot sem ga potreboval. A bilo je vredno in z leti se je marsikaj spremenilo, recepti pa ostajajo isti, ker so preverjeni in delujoči. In naše stranke jih imajo še vedno rade.

Imate vi osebno najljubšo kombinacijo okusov, ki se ji ne morete upreti?

Uf, to pa je veliko… Trenutno bi verjetno ostala pri kombinaciji kokosa, manga in pasijonke, to je moj absolutni favorit.

Bo spodletelo tudi izkušenemu “matadorju”, kot ste vi?

Seveda. Slaščičarka je zelo natančna in eksaktna. Človek zelo enostavno nekaj »preskoči«, zažge, preveč zmeša … Saj veste, kako pravijo: »Kdor ne dela, ne zamoti«.

Delo v proizvodnji slaščic je težko delo. Kako se sprostite po napornem dnevu v tovarni?

Odkar imam majhnega sina, o sprostitvi ne moremo več veliko govoriti. Srečen sem, ko sem doma z družino, a če sem iskren, grem pogosto delat v tovarno, da se sprostim. Tudi po vseh teh letih je delo še vedno moj največji hobi in sprostitev, tako da se vse lepo usklajuje.

Imate še poslovne sanje? Ali pa ste že vse izpolnili?

O veliki proizvodnji ali lastni slaščičarni nisem sanjal. Rad naredim naročila za naše stranke, razmeroma majhna in kvalitetna. Svoje stranke zelo dobro poznam in se vsakega naročila lotim osebno. Tako sem sanjal in za zdaj bom naredil vse, da tako tudi ostane.