Na otoku Sark ni avtomobilov, cest in uličnih svetilk, je pa tam majhen zapor, zgrajen leta 1856.
Ena celica meri 1,8 x 1,8 m, druga 1,8 x 2,4 m.
Celici sta ločeni z ozkim hodnikom.
Povsem naravno je, da je najmanjši zapor na svetu zgrajen na 5 km dolgem in 1,6 km širokem otoku z manj kot 600 prebivalci.
V dveh celicah so le majhne postelje z lesenimi rešetkami in tankimi vzmetnicami, na katerih zaporniki spijo, v njih pa so lahko zaprti največ dva dni, potem jih morajo premestiti v večji zapor na sosednjem otoku Guernsey.
Leta 1832 je sodišče v Guernseyju odredilo gradnjo novega zapora, saj je bil prejšnji razglašen za neprimernega, vendar je zaradi proračunskih omejitev samo začetek gradnje trajal več kot dve desetletji.
Gradnja je bila končana leta 1856, zapor pa deluje še danes.
Organi pregona na otoku redko dobivajo prijave kaznivih dejanj, vendar je zapor še vedno tehnično delujoč, celice pa občasno zasedejo glasni turisti ali pijani domačini.
Najbolj znan zapornik je bil Andres Gardes, brezposelni francoski jedrski fizik, ki se je imel za zakonitega dediča in lastnika otoka Sark.
Ker nihče ni jemal resno njegovih trditev, se je odločil, da bo otok zavzel kot enočlanska vojska.
Otok je polepil s plakati, ki so napovedovali invazijo, in ko je končno prišel na Sark s polavtomatsko puško, ga je dežurni policist udaril v obraz in razorožil.
Bil je aretiran, invazija pa je bila preprečena.
Čeprav se struktura najmanjšega zapora na svetu ni veliko spremenila, ima zdaj elektriko in ogrevanje, zato je nekoliko bolj udoben kot prej.
Vendar še vedno nima oken.
