Ne vemo, kaj se dogaja v zakulisju litovske politike, vendar intervju Gabriela Landsberga za televizijo BBC ljudem, ki molijo za mir, ni vzbudil iluzij o razsvetljenju misli politikov. Saulius VARNAS, znani gledališki režiser, ne govori le o miru v Ukrajini, temveč tudi o svetovni ureditvi, v kateri vojne sploh ne bi imele mesta. Meni, da bi morali začeti pri sebi – skrajni čas je, da v Litvi spravimo in uporabimo ideološko ali kulturno nasprotne strani.
– Spominjam se svojega dobrega prijatelja, ki je služil v Kareliji na finski meji,” pravi Saulius Varnas. “Rekel je, da je tri leta služil v sovjetski vojski in da je vsak dan vedel, da bo tisti dan izbruhnila vojna, in da so mu to vbijali v glavo. In tako je bilo tri leta in tako vsak dan – ni bilo nobene druge misli.
– Kakšen je lahko nauk vsega tega?
– Vojne ni bilo, vendar življenje v vsakodnevnih življenjskih obremenitvah psihološko ni bilo brez posledic. Poleg tega nam vsiljujejo misel, da je vojna neizogibna, da se bo zgodila, če ne jutri, pa pojutrišnjem, in nenehno nas potiskajo v stresno situacijo, saj vemo, da bi tudi jedrsko orožje omejene moči v trenutku izbrisalo celotno Litvo z obličja zemlje, ne glede na to, koliko bojnih brigad bi pripeljali od zunaj, koliko skladišč orožja ali tovarn bi tu postavili.
Vendar je nesmiselno spodbujati ljudi, naj o tem nenehno razmišljajo, saj stres aktivira instinkt obrambe in samoobrambe ter zavira ustvarjalne moči, ki so tako zelo potrebne v javnem in zasebnem okolju.
Litva ni ogrožena le zaradi morebitne vojaške agresije Putinove Rusije, temveč tudi zato, ker v državnih strukturah običajno prevladujejo “sivi” ljudje, saj se običajno prav ti poženejo na oblast; in mimogrede, to se ne dogaja le v Litvi … In po besedah bratov Strugacki, kjer prevladujejo “sivi”, prej ali slej pridejo na oblast “črni” … Kljub vsem napetostim in sovražnostim v svetu menim, da se ne smemo pripravljati na vojno, temveč na mirno življenje, ne da bi v človeku spodbujali agresijo in ustvarjali nove sovražnike.
Pred nekaj dnevi se je zgodilo nekaj, kar mi je že več dni ležalo v mislih … V prestolnici je bila muzejska noč. Sprehajal sem se naokoli in na poti nazaj iz palače velikih litovskih knezov sem slišal in nato videl fanta in dve dekleti, ki so na stopnicah univerze peli litovske pesmi s tako lepimi glasovi, da so se mi, saj veste, ob jutranjem prebujanju in soncu, ki je sijalo skozi okno, porodile pesmi Vytautasa Mačernisa, njegova videnja in moji spomini na otroštvo, in pomislil sem: ‘Moj bog, kako lep je svet …
Spomnil sem se materine pripovedi o tem, kako je v njenem otroštvu ob večerih na obeh dvoriščih bilo slišati petje in kako so pesmi z različnih kmetij klicale druga drugo. Mladi glasovi na stopnicah univerze in narodne melodije, ki so jih peli, so me tako navdušili, da se mi je zdelo, da je tu prava Litva, da je to energija, ki jo vsi potrebujemo, da bi živeli v harmoniji.
Kakšna moč, sem si mislil, ko človek poje samemu sebi, poje Bogu. Kako v Litvo vrniti takšno izkušnjo, odgovoriti na tihi klic duše, ne pa se razkazovati, razkazovati, organizirati, kajti kjer je organizirano, je navadno mrtvo …
– Kot da bi gledališču vrnili duha, ki ga je izgubilo v svojem prizadevanju biti progresivno?
– V gledališču vse bolj pogrešam dialog skozi tišino, ki je vedno zunaj besedila in se lahko dotakne vsakega na drugem mestu. Gledališče se navsezadnje začne onkraj besede … Beseda rodi eno aluzijo, govorica telesa, mizanscena drugo, zvoki glasbe, luči še drugo, in iz vsega tega se rodi druga realnost gledalca, ki je v posameznih elementih ne bi mogel razbrati … Danes imamo v gledališču velike tehnične možnosti – vse je na očeh, a zelo redko vidimo na odru nekaj živega – nekaj, čemur bi lahko rekli gledališče.
V zadnjem desetletju množična kultura nadomešča klasično izobraževanje, ki je edini protistrup za množično kulturo. Zato se postavlja vprašanje, zakaj niti sodobna umetnost niti izvoljeni državni voditelji ali politiki niti ne poskušajo usmeriti naroda na pot duhovnega spoznanja? Ali mislijo, da je vse odgovore in pomiritev mogoče najti na policah supermarketov?
Gledališče, ki ga danes vidimo v Litvi, je večinoma le zmeden miraţ, odklon, odmev nečesa nekje videnega, zaradi česar se sprašujemo, ali gre za zmedo ali za načrtno ţeljo uresničiti sanje globalistov, da bi si ljudje čim prej postali popolnoma podobni med seboj. Navsezadnje ni naključje, da smo Litovci preživeli najtežje zgodovinske preobrazbe: smo se ponovno rodili in smo na novo oblikovali svojo državo?
– In ali smo se soočali z eksistenčnimi grožnjami?
– Če parafraziram Aristotela, je za preživetje Litve ali katere koli druge države pomembno, da ni razdeljena na klane in da njeni voditelji ne morejo (si ne upajo) zavajati ne sebe ne ljudi. V Litvi se razočaranje in nezadovoljstvo z oblastniki povečujeta, bolj se oblastniki oddaljujejo od ljudstva, nočejo se z njim pogovarjati, pogajati, ga spoštovati in skupaj iskati rešitve. Navsezadnje je tako pomembno, da smo na isti poti.
Vračam se k Aristotelu, ki je dejal, da je demokracija eden od treh najslabših sistemov, vendar mora omogočati razpravo v iskanju resnice, ne pa uničevanja drugačnega mnenja. V tem primeru vsaka razprava postane konflikt in je nesmiselna, kajti po mojem mnenju moraš, ko enkrat dojameš resnico, le-to izpeljati v sebi, jo razrešiti.
– Po drugi strani pa je konflikt nujen del vsakega resnega dramskega dela. Kolikor se spomnim, sami še niste režirali igre brez njega …
– Na vašo pripombo se bom odzval z indijansko legendo. Govori o menihu puščavniku, ki ga je bog Višnu naredil nedotakljivega in nedotakljivega za vse demone. Ko je menih molil, so ga zlobneži stoletje in še eno stoletje skušali zapeljati, da bi ga spravili iz tira, da bi ga pridobili na svojo stran, vendar jim to ni uspelo. Potem so se spomnili pravila: če sovražnika ne moreš premagati s silo, če ga ne moreš premagati s premetenostjo, ga moraš sprejeti in storiti to, kar počne on, ter ga uničiti od znotraj.
Tako so demoni začeli moliti s puščavnikom in zgodila se je preobrazba – spremenili so se. Zdelo se je, da bi lahko slavili zmago, da se ni več treba boriti z zlom, toda nenadoma se je pojavil zaskrbljeni Višnu in menihu dejal, da mora prenehati privabljati demone k sebi, ker na Zemlji ne bo več nikogar, s katerim bi se lahko boril. In če se ne bi bilo več treba boriti, bi moral on, Višnu, dokončati proces zemeljskega cikla in na Zemlji ne bi bilo več življenja.
Po eni strani ta zgodba vzbuja nasmeh, po drugi strani pa je v njej tudi modrost: morda nam ni dovoljeno dokončati procesa, vendar nam je vedno dana priložnost, da se učimo? Morda se nenehno soočamo z agresivnimi silami in smo se jim prisiljeni upreti ter se ne pustiti ponižati? Se spomnite znanstvenega poskusa s podganami, za katerega so bili v laboratoriju ustvarjeni idealni pogoji? Po določenem času so se začele obnašati agresivno, se nenormalno pariti, degenerirati …
– Ali vas to ne spominja na človeško življenje?
– Da, seveda. Človek pride na zemljo, da bi rasel, padal, vstajal, se preizkušal v različnih situacijah, se osvobajal strasti, navezanosti, slabosti. Nameravamo živeti srečno do konca svojih dni, vendar temu ni tako. Navsezadnje prva poroka navadno ni naključna, saj je prav povezanost z določeno osebo tista, ki jo na poti preizkušenj najbolj potrebujemo, da bi se česa naučili.
Da, Zemlja je zanimiv kraj za preizkušnje. Človek pride zaradi določenih srečanj, ki jih je prisiljen premagati, vendar, bog ne daj, ne pride, da bi ubijal. Mislim, da bi bilo za vse tiste, ki se želijo obesiti, zelo koristno, če bi si ogledali “romanco”, ki jo je Izrael uprizoril v Gazi, in če to ni dovolj, da bi se zamislili, naj si ogledajo enega najboljših protivojnih filmov po mojem mnenju, “Pojdi in poglej” (režiser Elem Klimov). Menim, da bi to moralo spremeniti odnos mnogih ljudi do vojne, in če se to ne zgodi, je v njihovih glavah nekaj zelo narobe.
– Ali pa bi morda izgubili voljo do obrambe?
– Obstaja veliko načinov za obrambo. Mahatma Gandhi je uspel osamosvojiti svojo državo od britanskega imperija brez orožja. Seveda je treba vsako agresijo na drugo državo kaznovati in nobenega vojnega hujskača, ne glede na to, iz katere države prihaja, ne smemo tolerirati. Vse, ki začenjajo vojne, vse, ki ne spoštujejo pravil današnjega vojskovanja, je treba postaviti pred sodišče, pa naj gre za Putina, Hamas ali sedanjega izraelskega voditelja, ki sicer brani svojo državo, vendar njegova vojska množično pobija civiliste v Gazi in je prepričana, da ima prav ter da so vsi drugi krivi in narobe.
Poznam veliko čudovitih in bistrih ljudi v tem narodu, zato je veliko vprašanje, zakaj so povsod, kjer se zbere judovska skupnost, napetosti večje, zakaj je soočenje z lokalnim prebivalstvom prej ali slej neizogibno … Zame to vprašanje ostaja odprto.
Končno je potrebno, da si svet vsaj prizadeva za mirno sobivanje na planetu. Morda celo na podoben način, kot potekajo volitve papeža v Vatikanu, kjer voditelji držav ne smejo zapustiti prostora, dokler se ne dogovorijo o svetovni razorožitvi … (Smeh.)
– Na splošno je v Litvi, ki se ima za demokratično državo, razširjeno prepričanje, da ima vlada prav in da se vsi drugi motijo. Pred letom dni smo se pogovarjali o prihodnosti, ki ji jo slikajo vladajoči. Morda je danes slika jasnejša?
– Nekaj je narobe z nami. Ne le da nimamo vizije za svojo državo, ampak je ne poskušamo več najti, čeprav gradimo najdaljše strateške knjige po evropskem vzoru; morda ni več nikogar, ki bi jo lahko zgradil. Manjka nam državnikov, ki bi bili sposobni pogledati vsaj desetletje naprej – bahavost politikov že postaja nevarna za državnost. Poglejte odposlance, ki jih pripravljamo za Evropski parlament, in koga so pripravljeni zastopati? Litvo, da bi branili njene interese?
Včasih smo se šalili, da bi bilo bolj pošteno, če bi v Evropski parlament po seznamu delegirali tiste, ki v Litvi živijo na pragu revščine, saj bi imeli priložnost videti svet, uživati in se vsaj za nekaj let rešiti z območja revščine, resneje pa bi bilo morda smiselno tja delegirati mlade, ki so pravkar končali študij politologije, saj bi bila to zanje dobra praksa.
Žal je brezbrižnost skorajda splošna, in kjer se brezbrižnost uveljavi, se odprejo vrata pekla … postanemo razočarani, nehamo verjeti, da smo potrebni, da lahko skupaj nekaj naredimo, in se odselimo iz svojih domovin. In ko se umaknemo, se z lahkoto prikličejo ljudje iz tujine, nas pa nadomestijo tujci. To je celo dobro za izvoljene, saj bodo, ko pride čas, glasovali tako, kot izvoljeni potrebujejo.
– Vprašanje je le, ali bodo tisti, ki so bili poklicani, namesto Litovcev prišli branit Litvo, če bo treba?
– Mislim, da ne, v to ne verjamem. V Litvi zagotovo obstajajo posamezniki, ki bi lahko prispevali h krepitvi naše države, a danes imamo na številnih področjih popoln kolaps. Zato morda ne bi smeli odpuščati izkušenih voditeljev, veleposlanikov ali drugih starejših strokovnjakov, preden zanje ne razvijemo zamenjave. In da tega nismo storili, je razvidno iz pogleda na prispevek kabineta ministrov k nacionalni varnosti in blaginji. Druge države ne delajo takšnih napak.
Ne tako dolgo nazaj je v Litvi rezidiral japonski veleposlanik v Litvi, ki je bil star osemdeset let, vendar mu japonska vlada ni ponudila zasluženega počitka, temveč je izrazila hvaležnost, da je privolil v nadaljevanje dela na tem položaju. Mi, tako majhna država, tako pogosto ne cenimo strokovnega znanja svojih rojakov in jih zlahka izrinemo ne le z delovnega mesta, temveč pogosto tudi iz Litve.
– Ali v ljudeh vidite kakšno upanje za mirno združitev?
– Nekoč je govoril papež Janez Pavel II. in duhovnik profesor Robertas Pukenis je bil odločen in je celo začel graditi ekumenski tempelj v Panevėžisu, ki bi združeval vse vere in bi lahko sprejel vernike vseh religij, saj so si vse vere podobne, vse religije so povezane s krščanstvom in krščanstvo z drugimi, nit, ki jih povezuje, pa je Vzdrževalec. Seveda pa je pot do tja podobna vzponu na vrh gore: nanjo se lahko povzpnete iz različnih smeri, a ne glede na to, kako se vzpenjate, je vrh enak. Najpomembnejše je, da ga dosežemo.
