Intervju z mikologom Radomirjem Nemcem: Porcelanski sluzasti mah je koristen za zdravje

Kot domačinu iz Znojma mu je tamkajšnja pokrajina blizu. Na začetku svoje kariere je študiral vrtno in krajinsko arhitekturo v Lednicah.

Južnomoravska regija Znojmo je predvsem vinska regija. Kako je tam z mikologijo?

Regija je zaslužna za svoj sloves po gobah. Brez kvasovk, ki so enocelični glivični mikroorganizmi, grozdje ne bi fermentiralo v kleti in ne bi proizvajalo stranskega produkta fermentacije alkohola, mi pa ne bi mogli uživati v odličnem lokalnem burbonu in nato vinu. Pravzaprav ne bi bilo piva, kruha in kisa.

Glive so velika skupina živih organizmov, ki so enakovredni rastlinam in živalim. Znanstveno je opisanih približno 100.000 vrst, vendar se ocenjuje, da desetkrat toliko vrst še čaka na odkritje.

Praktični lovci na gobe med gobe uvrščajo le tiste, ki tvorijo velike plodnice. Te so seveda v Znojmu enako priljubljene kot v drugih delih države. Ko smo pred več kot desetimi leti v tamkajšnjem muzeju pripravili prvo jesensko razstavo gob, si nismo predstavljali, da bo zanimanje tako veliko! Danes je jesenska razstava živih gob v muzeju postala tradicionalna. Poleg festivala starih gob imamo tudi festival gob v Znojmu.

Kakšni so bili vaši začetki nabiranja gob? Kdo je bil vaš prvi učitelj?

Moj prvi učitelj je bila knjiga. Leta 1986, ko sem bil star sedem let, je ravno izšla legendarna knjiga Atlas tržnih in strupenih gob, 2. izdaja, avtorja Miroslava Smotlacha z ilustracijami Jiříja Malýja. Dolgo sem hodil mimo izložb knjigarn in prepričeval starše, da je to točno to, kar potrebujem. Ko mi ju je končno uspelo prepričati in sva prišla v knjigarno, knjige ni bilo več za izložbo.

V knjigarni nama je prodajalec povedal, da je knjiga razprodana. Ko je videla moje veliko razočaranje, je segla pod pult in mi knjigo podala. Za koga jo je tam skrivala, ne vem, še danes pa jo imam doma. Takrat sem požiral vsako sliko, moji starši pa so morali vedno znova brati besedilo. To je bila knjiga za sedemletnega dečka – svet z dvesto vrstami gob. Takrat si nisem mogel predstavljati, da pri nas raste skoraj dvajsetkrat več gob.
V Znojmu jih lahko naštejemo več kot tisoč.

Kako je mogoče, da toliko vrst raste tudi na tako toplem območju?

Razlog za to je izjemna raznolikost lokalnega območja. Eden od dejavnikov, ki vplivajo na raznolikost, so zelo različne temperaturne in vlažnostne razmere, ki se razlikujejo od toplejšega in bolj suhega jugovzhoda do hladnejšega in bolj vlažnega severozahoda. V zahodnem delu Znojma, v dolini reke Djeje, so habitati s hladnoljubnimi podgorskimi vrstami, vezanimi na reliktne ostanke jelševja, gruščnatih gozdov in bukovih gozdov. Nasprotni pol predstavljajo habitati stepnih travišč in vresišč v okolici Znojma ter kmetijske krajine vzhodneje in jugovzhodneje od mesta.

V čem je znojmo regija specifična z vidika mikologije?

Posebej na območju Znojma so na primer rastišča gob zelo raznolika. Vendar pa gob smrekovcev gobarji običajno ne odnesejo domov. Pa ne zato, ker bi se jih izogibali – tu preprosto ne rastejo v tolikšni meri. Nasprotno, imamo vresišča, stepske travnike, odprte toploljubne hrastove gozdove in v košarah gobarjev se glede na trenutno sezono znajdejo precej visoke bedle, polstene gobe, bolj ali manj hrastove gobe, kovačniki, škrlatinke, polžje gobe, pa tudi golobice, rožnate ropotuljice ali hrastove ostrorobe, imenovane tudi jelenji jeziki. Jeseni pa vijolične šiškarice ali ostrigarji. Gobarjenje na Znojmo je specifično, zato je poglobljeno poznavanje gob koristno, včasih pa celo potrebno.

Tudi v regiji Podyjí veliko raziskujete. Je to značilno?

Podyjí je pravzaprav geološko zelo raznolik kanjon, ki ga je izdolbla divja reka Thaya in hkrati razkrila različne lege kamnin. To ustreza pestri mešanici vrst, ne le gob. Kultivirana kmetijska pokrajina jugovzhodnega dela regije se v primerjavi z njo zdi dolgočasna, vendar je tudi tu mogoče najti veliko zanimivega.

Na primer Vittadinijeva krastača (Amanita vittadinii), ki jo je leta 1975 v gozdu Hója pri Božicah prvi dokumentiral Jaroslav Krejčí. Nato pa štirideset let ni bila zabeležena, dokler mi je leta 2016 ni uspelo odkriti na jezu ribnika Jaroslavice. Pozneje se je zaradi segrevanja začela pojavljati še na številnih drugih mestih v državi in danes bi jo po mojem mnenju morali črtati iz kategorije kritično ogroženih vrst, navedenih v odloku in rdečem seznamu kritično ogroženih gliv.

To čudovito trpežno toploljubno krastačo lahko z malo neprevidnosti zamenjamo za užitno krastačo. bedla visoka. Sama Vittadinijeva krastača pa vsekakor ni priporočljiva za uživanje, tudi zato, ker ne diši dobro.
Mimogrede, ljudje pri nas pogosto zamenjujejo jelenjad bedlo z vrtno bedlo, ki nekaterim povzroča želodčne težave. Od visoke bedle se razlikuje po tem, da raste v gručah, ima ukrivljeno hruškasto osnovo, je manjša, obroček na peclju ni gibljiv in je pri rezanju rdeč.

Katere druge vrste so značilne za to območje?

Spomnim se, ko sem bil kot majhen deček z očetom na lovu za gobami in sem v gozdu Tvorihraz našel svoje prve podzemne gobe. Sploh nisem vedel, kaj to je, šele pozneje sem ugotovil, da so to poletni tartuf. Pravzaprav bi ga morali imenovati tartuf, saj je ime izpeljano iz vrvi. V srednji Evropi poleg nekaj tartufov, kot sta rodova črni tartuf in jelenov tartuf, rastejo številne vrste zemeljskih orehov.

Gomoljik je razmeroma pogost beli gaber, ki ima nepravilno gomoljaste plodove, ki so bolj opazni kot plodovi poletnega tartufa, saj delno štrlijo na površino in so glede na zrelost belkaste, rumenkaste, oker ali rjavkaste barve. Ko jih prerežemo, se pokaže marmoriranost z vrezanimi žilami. Vonj plodov je močno pikanten, s staranjem in sušenjem celo neprijeten. Nasprotno pa mladi plodovi skorajda nimajo vonja. Kot kažejo nedavne najdbe, je verjetno bolj razširjena, kot je bilo pričakovano – naključnost najdb je posledica skritega življenja pod zemljo, na našem območju pa se le malokdo odpravi na gobarjenje z divjim prašičem. Pravijo pa, da lahko ljudje z dobrim vohom in ob ustreznem usposabljanju v gozdu brez pomoči živali zavohajo in najdejo tartufe.

Je beli tartuf zanimiv tudi v kuhinji?

Beli tartuf je kulinarična zanimivost, vendar ga je treba predelovati predvsem svežega. Daljše skladiščenje in sušenje nista priporočljiva, saj goba izgubi večino svojih značilnih lastnosti. Najbolje je nariban na testeninah, lahko pa ga jemo tudi surovega ali prepraženega na maslu.

Katera značilnost gob se vam še danes zdi pri njih najbolj fascinantna?

To je njihova zdravilna moč. Najbolj znani so antibiotiki, ki jih je za človeštvo odkril Alexander Fleming in jih še danes pogosto uporabljamo. Nekaterim gobam pripisujejo imunostimulativne in protirakave učinke, nekatere imajo antioksidativne in tonizirajoče lastnosti.

Primeri vrst, ki se ne uporabljajo le v ljudskem zdravilstvu za spodbujanje imunskega sistema in splošno krepitev telesa, so Judovo uho, ostrigarka, lesketavka, pisana goba na prostem, navadna gobica, žametovka, črni kravjak in poševna rja (čaga).

Druge vrste gob ugodno vplivajo na kožo, ekceme in kakovost las. Tradicionalno mednje sodijo navadna goba in porcelanast slez ter že omenjene judeževo uho, ostrigarica, navadna školjka in žametnolistna penica.

Škrlatni pušpan se uporablja tudi v zdravilne namene in vpliva na raven sladkorja v krvi.

Katera vrsta se vam zdi najbolj zanimiva z medicinskega vidika?

Všeč mi je na primer elegantna porcelanova slez. Videti je kot meduza, ki jeseni plava v meglenem bukovem gozdu. Videti je subtilna in eterična, vendar skriva veliko moč – iz nje so izolirali protiglivično snov mucidin. Tako je nastal prvi izvirni češkoslovaški antibiotik.

V Jugomoravskem muzeju v Znojmu je gobarska svetovalnica, kamor je mogoče prinesti gobe, če najditelj ni prepričan, kako jih določiti. S katerimi najpogostejšimi zamenjavami vrst gob se srečujete?

Dokaj pogosta zamenjava, ki pa se običajno ne konča usodno, je zamenjava rožnate mušnice s tigrovo mušnico.
Nekoč so me klicali ljudje in me spraševali, ali lahko gredo z gobami na neko destinacijo. Pričakoval sem košarico gob, vendar so se pripeljali pred muzej in imeli poln prtljažnik avtomobila gob. Bila je mešanica užitnih, neužitnih in strupenih vrst, oni pa so želeli razvrstiti samo užitne. Običajno pa ljudje pridejo v svetovalno središče z različnimi golobicami, čevapčiči in gobami, drugič pa prinesejo polno košaro “gorčic”.

Koliko vrst nabirate za uporabo v kuhinji, katere so to in katere so vam najbolj všeč?

Ko sem začel nabirati gobe, sem eksperimentiral s številnimi vrstami, zdaj pa nabiram bolj konzervativno. Aprila in maja vsekakor uživam v gobah morel, nato grem iskat obročke čarovnice majske, ko začne cveteti oljna ogrlica. Konec maja/začetek junija se odpravim po gobe hrastovega lista, rožnate ropotuljice in lisičke. Zelenkaste in mandljaste golobice so edinstvene. Jeseni si privoščim vijolično luskavico, pozimi pa me navdušita žametovka in penica.

Kakšen je vaš najljubši recept za gobe?

Priporočam, da poskusite gobe speči na žaru, kot smo se naučili od Latinoameričanov. Za to so primerni večji, zdravi klobuki lisičk ali golobov.
Nato na žar položite cele očiščene klobuke, očiščene trnov (z lupino navzgor), jih posolite, pokapajte z oljčnim oljem in po okusu začinite s timijanom ali origanom. Čez nekaj časa lahko to poslastico uživate s kruhom.

Kdo je po vašem mnenju naša največja sodobna mikološka osebnost in zakaj?

Odličen mikolog je Marek Čapoun, ki ne zna le prepoznavati gob, ampak jih zna tudi izjemno fotografirati. Zelo sem vesel sodelovanja z Janom Biťakom. Ta odlična oseba ni le vrhunski mikolog, temveč tudi glasbenik, ki je pred kratkim s svojo skupino izdal album z avtorskimi pesmimi na meji med ljudsko in umetno glasbo. V naši državi pa je še vrsta drugih odličnih mikologov, ki jih raje ne bom imenoval, da ne bi koga izpustil.

Imate v mislih kakšen poseben mikološki cilj ali željo?

Zelo si želim, da bi bilo potrjeno, da v Podjuni raste redka in zaščitena cesarska ropotuljica. Verjamem, da je tukaj – le da smo ga zamudili odkriti. Morda je škodoželjna in se bo nekega dne nekomu nepričakovano prikazala kot vila v vsej svoji glivni veličini.

Radomir Nemec

V svoji doktorski disertaciji se je Radomír Nemec osredotočil na rastline nacionalnih parkov Podyjí in Thayatal. Njegov obsežen atlas razširjenosti vaskularnih rastlin je izšel v knjižni obliki. Zaposlen je kot kustos botaničnih zbirk v Južnomoravskem muzeju v Znojmu. Poleg preučevanja rastlin se ukvarja tudi z glivami in se že dolgo ukvarja z uporabo divjih rastlin v kuhinji. Živi v družinski hiši v Konicah v osrčju narodnega parka Podyjí.

Vir: Revija Receptář