Gintaras Furmanavičius: Zakaj so nenadoma želeli vedeti toliko stvari o meni, ki so res zelo osebne?

Ali bi vam kdaj prišlo na misel, da bi mu zastavili vprašanje: “Ali vi, član vaše ožje družine ali vaš tesen sodelavec trenutno opravljate ali vam je bila v zadnjih 12 mesecih zaupana pomembna javna funkcija (navedena spodaj) v Republiki Litvi, Evropski uniji, mednarodnih ali tujih institucijah?”

Druga možnost je, da osebo, ki vam je všeč, prosite, da ne navede le glavnega vira dohodka, temveč doda tudi pojasnilo “glavnega sektorja dejavnosti” in razkrije “povprečni skupni mesečni dohodek”.

Mislim, da nobena zdrava oseba, ki ne goji hobotnice v akvariju, ne bi pomislila na takšno neumnost, saj navsezadnje osebe, ki vam je všeč, nikoli ne bi imeli za idiota.

Dolgo časa sem tudi sam tako mislil. Toda pred časom sem prejel elektronsko sporočilo, ki se je imenovalo “vprašalnik za odkrivanje strank”.

Nenadoma me je plačilna platforma One Account, ki jo uporabljam od leta 2019, želela spoznati. To je res zelo priročen način plačevanja vseh mojih računov za komunalne storitve.

Platforma je zasnovana tako, da je uporabniku zelo prijazna, z nenehnimi posodobitvami in vedno večjim naborom storitev.

“One Bill” zbira večje število računov, poslanih enemu lastniku stanovanja, in jih vse predstavi v eni elektronski obliki.

Zato stanovalec pri plačevanju različnih storitev v sistemu One Bill opravi le en prenos, sistem pa plačila samodejno razdeli ustreznim storitvenim podjetjem.

Storitev je na začetku stala 99 centov, zdaj pa je njena cena 2,99 EUR.

Zelo me je zanimalo, zakaj je moj dolgoletni partner One Account, ki me toliko let ni želel spoznati, nenadoma želel vedeti toliko stvari o meni, ki so res zelo osebne.

Zaradi takšnih idiotskih vprašanj sem že zavrnil storitve dveh bank, ena zavarovalnica pa me je dolgo časa prepričevala, naj odgovorim na “le nekaj vprašanj”.

Ko sem tudi to zavrnil, saj sem četrtletne premije redno plačeval že od leta 2002, in ko sem napisal, da ne bom odgovarjal na nobena vprašanja, zahteval prekinitev pogodbe (ker ni vsebovala klavzule o obveznem posredovanju osebnih podatkov) in vrnitev vseh sredstev, ki sem jih zbral v preteklih letih, so vprašalniki zavarovalnice nehali prihajati na moj elektronski naslov, zavarovalnica pa že tri leta nima potrebe in želje, da bi me bolje spoznala.

Želim vam zagotoviti, da mi ni težko izpolniti teh štirih listov z idiotskimi vprašanji, ki nimajo nobene zveze z računi za komunalne storitve, ki jih plačujem in ki v povprečju ne presegajo 400 EUR na mesec na leto.

Vendar sem trdno prepričan, da so različna podjetja in uab preveč radovedna in želijo od nas zbrati veliko več osebnih podatkov, kot jih potrebujejo za zagotavljanje svojega nemotenega delovanja.

In vse te neumnosti se dogajajo pod krinko znanega zakonodajnega akta, katerega polni naslov je “Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma Republike Litve”.

Zanimalo me je, kdaj je bil sprejet ta zakon, ki so ga zadnjih nekaj let zlorabljali tisti, ki so zbirali zasebne podatke o vsakem od nas

“En račun” zbira veliko število računov, poslanih posameznemu lastniku stanovanja, in jih vse objavi na enem elektronskem obrazcu.

Zato stanovalec pri plačevanju različnih storitev v sistemu One Bill opravi le en prenos, sistem pa plačila samodejno razdeli ustreznim storitvenim podjetjem.

Storitev je na začetku stala 99 centov, zdaj pa je njena cena 2,99 EUR. Zelo me je zanimalo, zakaj je moj dolgoletni partner One Account, ki me toliko let ni želel spoznati, nenadoma želel vedeti toliko stvari o meni, ki so res zelo osebne.

Zaradi takšnih idiotskih vprašanj sem že zavrnil storitve dveh bank, ena zavarovalnica pa me je dolgo časa prepričevala, naj odgovorim na “le nekaj vprašanj”.

Ko sem tudi to zavrnil, saj sem četrtletne premije redno plačeval že od leta 2002, in ko sem napisal, da ne bom odgovarjal na nobena vprašanja, zahteval prekinitev pogodbe (ker ni vsebovala klavzule o obveznem posredovanju osebnih podatkov) in vrnitev vseh sredstev, ki sem jih zbral v preteklih letih, so vprašalniki zavarovalnice nehali prihajati na moj elektronski naslov, zavarovalnica pa že tri leta nima potrebe in želje, da bi me bolje spoznala.

Želim vam zagotoviti, da mi ni težko izpolniti teh štirih listov z idiotskimi vprašanji, ki nimajo nobene zveze z računi za komunalne storitve, ki jih plačujem in ki v povprečju ne presegajo 400 EUR na mesec na leto.

Vendar sem trdno prepričan, da so različna podjetja in uab preveč radovedna in želijo od nas zbrati veliko več osebnih podatkov, kot jih potrebujejo za zagotavljanje svojega nemotenega delovanja.

In vse te neumnosti se dogajajo pod krinko znanega zakonodajnega akta, katerega polni naslov je “Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma Republike Litve”.

Zanimalo me je, kdaj je bil sprejet ta zakon, ki so ga zadnjih nekaj let zlorabljali tisti, ki so zbirali zasebne podatke o vsakem od nas

“En račun” zbira veliko število računov, poslanih posameznemu lastniku stanovanja, in jih vse objavi na enem elektronskem obrazcu.

Zato stanovalec pri plačevanju različnih storitev v sistemu One Bill opravi le en prenos, sistem pa plačila samodejno razdeli ustreznim storitvenim podjetjem.

Storitev je na začetku stala 99 centov, zdaj pa je njena cena 2,99 EUR.

Zelo me je zanimalo, zakaj je moj dolgoletni partner One Account po toliko letih, ko me ni želel spoznati, nenadoma želel vedeti toliko stvari o meni, ki so res zelo osebne.

Zaradi takšnih idiotskih vprašanj sem že zavrnil storitve dveh bank, ena zavarovalnica pa me je dolgo časa prepričevala, naj odgovorim na “le nekaj vprašanj”.

Ko sem tudi to zavrnil, saj sem četrtletne premije redno plačeval že od leta 2002, in ko sem napisal, da ne bom odgovarjal na nobena vprašanja, zahteval prekinitev pogodbe (ker ni vsebovala klavzule o obveznem posredovanju osebnih podatkov) in vrnitev vseh sredstev, ki sem jih zbral v preteklih letih, so vprašalniki zavarovalnice nehali prihajati na moj elektronski naslov, zavarovalnica pa že tri leta nima potrebe in želje, da bi me bolje spoznala.

Želim vam zagotoviti, da mi ni težko izpolniti teh štirih listov z idiotskimi vprašanji, ki nimajo nobene zveze z računi za komunalne storitve, ki jih plačujem in ki v povprečju ne presegajo 400 EUR na mesec na leto.

Vendar sem trdno prepričan, da so različna podjetja in uab preveč radovedna in želijo od nas zbrati veliko več osebnih podatkov, kot jih potrebujejo za zagotavljanje svojega nemotenega delovanja.

In vse te neumnosti se dogajajo pod krinko znanega zakonodajnega akta, katerega polni naslov je “Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma Republike Litve”.

Zanimalo me je, kdaj je bil sprejet ta zakon, ki ga banke že nekaj let zlorabljajo z zbiranjem zasebnih podatkov o vsakem izmed nas.

Ne boste verjeli: ta zakon je bil v Litvi sprejet 6. junija 1997, njegove določbe pa veljajo od 1. januarja 1998.

Ne izključujmo možnosti, da skandinavske banke, ki poslujejo v Litvi in so nas prve začele pozivati k izpolnjevanju idiotskih vprašalnikov, uporabljajo naše podatke, da bi izboljšale svoje že tako dobre sposobnosti pranja denarja. Navsezadnje ni skrivnost, da sta se imeni bank SEB in Swedbank večkrat pojavili v odmevnih mednarodnih škandalih, povezanih s pranjem denarja, po vsej Evropi.

Za tiste, ki ne vedo, leta 2020 so bile v preiskavah ugotovljene nepravilnosti pri dejavnostih tako matične finančne institucije Swedbank kot njenih baltskih podružnic, samo estonski finančni inšpektorat pa je v preiskavah ugotavljal, ali je bila podružnica banke Swedbank v tej državi vpletena v pranje denarja ali kakšen drug finančni kriminal.

V zaključkih preiskave, objavljenih na spletni strani estonskega finančnega inšpektorata, je navedeno, da je bil banki Swedbank iz tega razloga izrečen opomin in da ji je bila naložena globa v višini 4 milijard EUR. Kazen znaša 4 švedske krone (358,7 milijona evrov).

Banka SEB ni veliko zaostajala: junija istega leta je švedski finančni nadzorni organ švedski bančni skupini SEB naložil globo v višini 1 milijarde EUR. Junija 2011 je švedska bančna skupina SEB zaradi pomanjkljivosti pri preprečevanju pranja denarja kaznovala z globo v višini 1,6 milijarde švedskih kron (97 milijonov evrov).

Poskusite uganiti, kdo je na koncu plačal te visoke globe?

Živimo v času, ko nam lahko sledijo in zbirajo naše podatke številne strukture. Tudi te nas želijo bolje poznati.

Samo v zakonu o kriminalističnih obveščevalnih službah Republike Litve je opredeljenih osem subjektov, ki lahko vohunijo za nami in to z veseljem počnejo:

Služba za preiskovanje finančnih kaznivih dejanj, litovska zaporniška služba, carinski oddelek, policijski oddelek, posebna preiskovalna služba Republike Litve, služba državne mejne straže, drugi oddelek operativnih služb pri ministrstvu za nacionalno obrambo in oddelek državne varnosti Republike Litve.

Kot da to ne bi bilo dovolj, moramo svoje podatke redno posredovati državnemu davčnemu inšpektoratu, ki tako kot banke tesno sodeluje in redno izmenjuje informacije s Službo za preiskovanje finančnih kaznivih dejanj in drugimi kriminalističnimi obveščevalnimi službami.

Rekli boste, da je nadzor strogo zakonsko urejen?

Naj se nasmejim.

V medijih lahko pogosto preberete, kako se nadzor in zbiranje podatkov uporabljata za onemogočanje poslovnih konkurentov, za urejanje osebnih računov ali za zbiranje “kompromata”, ki je danes tako moderen.

V medijih se je pred kratkim pojavil en račun, ki me je nenadoma želel bolje spoznati, pri čemer je nerazumevajoči, kot sem jaz, začel postavljati logična, a nerodna vprašanja.

Stranka z imenom Mindaugas je napisala: “Zakaj podjetje potrebuje takšne podatke? To ni banka.

Uradnim ponudnikom storitev preprosto plačujemo za storitve, ki jih opravljajo. Moja košarica vključuje več računov za komunalne storitve, šolske račune mojih otrok ter račune za telefon in internet.

Z enim računom ne dajete denarja teroristom.

Zato zahteva po razkritju podatkov o sebi in svojih družinskih članih ni ravno primerna.”

S tem se je težko ne strinjati, saj “profil stranke”, ki mi je bil poslan, vsebuje tudi zelo občutljiva vprašanja o družinskih dohodkih, razkrivanje imena in datuma rojstva žena iz ožjega kroga sorodnikov samo zato, da bi plačali račune, pa je nerazumljivo in neupravičeno.

Odgovor podjetja ni bil presenetljiv, saj vse strukture, ki zbirajo podatke o nas, pošiljajo tako odštekane in klišejske piaristične klišeje. “One Account, tako kot druge finančne institucije, ne zbira podatkov o strankah na lastno pobudo, temveč zato, ker ga k temu zavezuje zakon.

To je standardni postopek za vse finančne institucije, ki morajo upoštevati Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma.

“One Account, ki deluje kot plačilna institucija, ni nobena izjema,” je komentirala dopis stranke Aušra Čiuplienė, direktorica družbe.

Direktorico sprašujem, zakaj podjetje doslej ni ravnalo v skladu z zakonom in zakaj se ni moglo seznaniti s svojo stranko?

Navsezadnje mora podjetje, ki svojim 30 zaposlenim izplačuje povprečno plačo v višini 4 184,45 EUR in ima leta 2023 54-odstotno dobičkonosnost, spoštovati zakon, ki velja od leta 1998 in ki velja od ustanovitve podjetja leta 2005.

Moj notranji občutek je, da se bova z družbo One Account razšla, ne da bi se poznala, saj si ne znam razložiti nenadne želje družbe One Account, da bi me po petih letih komunikacije bolje spoznala.

Mimogrede, poleg tega, da je treba vprašalniku priložiti kopijo osebnega dokumenta, vsebuje tudi naslednje besedilo: “Stranka se zavezuje, da bo storitve družbe uporabljala le v zakonite namene, in potrjuje, da se zaveda, da lahko v primeru ugotovitve, da so podatki, ki jih je družbi posredovala v tem vprašalniku, netočni ali napačni, o tem obvesti organe pregona Republike Litve in enostransko prekine poslovni odnos.”

Tudi jaz, vatnik, anti-vaxxer in teoretik zarote, težko razumem, kako so lahko moji mesečni računi za komunalne storitve v višini do 400 EUR na mesec nezakoniti in prispevajo k podpori svetovnega terorizma.

Obstaja španski pregovor, ki pravi, da “neumnež ve več v tuji hiši kot modrec v svoji”.

Ali lahko torej nehamo dovoljevati, da bi se bedaki tako zlahka vtihotapili v naše domove in osebna življenja? Kajti ni več daleč čas, ko bomo morali podatke o sebi in svoji okolici posredovati glasbenemu Spotifyju ali platformi za napovedovanje vremena, kot je Gismeteo.

Navsezadnje je cilj zelo plemenit: čim bolje poznati nas, ovce, ki jim plačujemo denar.