Čudežni deževniki. Njihovi iztrebki so za pridelovalce zlata vredni, zemljo prezračijo bolje kot lopata

Ko jih boste bolje spoznali in ugotovili, kaj znajo in koliko se trudijo za vas, se vam bodo morda zdeli čudežni. In ne samo na vrtu, je mogoče uporabiti njihove velikodušne storitve.

Zdrava in rodovitna, skratka visokokakovostna zemlja je absolutna osnova uspeha pridelave. In kaj je za to potrebno?

Mora biti dobro prezračen, saj korenine rastlin potrebujejo kisik. Prepuščati mora odvečno vodo, da korenine v preveliki vročini ne gnijejo, hkrati pa naj bo sposoben zadrževati vlago, ki bo v sušnem obdobju zalivala rastline. Oskrbeti jih mora tudi z dovolj hranil. In prav deževniki lahko prezračijo in pognojijo zemljo ter jo obogatijo s snovmi, ki zadržujejo vodo in hranila. Brez vaše pomoči ne bodo ustvarili idealne zemlje iz trde gline. A če jim malo pomagate, bodo namesto vas opravili ogromno dela.

Kraljice zdravih tal

Navadni deževniki (Lumbricus terrestris) se zdijo krhki, vendar odločno vrtajo v zemljo do globine dveh metrov. Zahvaljujoč temu zrak teče vanj, voda se zlahka absorbira. Deževniki lahko tako poskrbijo tako za zadostno količino kisika kot za ravnovesje vodnega režima v tleh. A to še ni vse. Deževniki ne potujejo samo za zabavo, temveč iščejo hrano. Če ga najdejo na površju zemlje, kjer jim ga lahko pripravite, bodo liste ali pokošena prebavila odvlekla v svoje podzemno kraljestvo, da jih tam v miru prebavijo. Spremeni jih v gnoj, ki je pridelovalcem zlata vreden. Poleg rastlinam lahko dostopnih hranil vsebujejo tudi encime in huminske kisline, ki dokazano podpirajo rast, cvetenje, plodnost in splošno vitalnost rastlin.

Če imate na vrtu kakovostno zemljo in v njej dovolj deževnikov, vam je ni treba niti prekopavati – deževniki jo bodo prezračili namesto vas, a veliko bolj nežno. Prihranili boste delo, poleg tega bodo globoko zakopana semena plevela ostala spala in se ne bodo zbudila. Ne bo nepotrebnih motenj kompleksnih podzemnih vezi talnih mikroorganizmov in navsezadnje niti samih deževnikov. Če je zemlja pretežka, jo enkrat dobro in globoko prekopljemo, olajšamo s peskom (alternativa z odličnimi lastnostmi je tudi fino oglje) in ji dodamo potrebno količino komposta. Zatem je dovolj, da po površini raztresemo kompost in gredice zamulčimo, da zatremo plevel in pripravimo idealno okolje za deževnike.

Deževniki v kompostu

Popolni cikel hranil, ko vsi mrtvi ostanki postanejo osnova za novo življenje, je odvisen od vojske razkrojevalcev. In čeprav za končno razgradnjo poskrbijo mikroorganizmi, deževniki celoten proces pospešijo in nastali material obogatijo. Porabijo vse organske ostanke, ki jih lepo prebavijo in predajo naprej. Zato nikoli ne ločite komposta od rahle zemlje, da bi se vanjo lahko preselile. Res je, če gre kompost skozi vročo fazo, ko se temperatura dvigne nad 60 °C, se morajo deževniki umakniti, a takoj, ko se material nekoliko ohladi, se vselijo nazaj.

Predvsem pa so na kompostu doma majhni in vitki gnojni deževniki (Eisenia foetida), ki dobro prenašajo višje temperature. Če ne živijo neposredno v njej, se gibljejo v zgornji plasti krošnje in ne v globini tal. Prebavljajo in razmnožujejo se hitreje od navadnih deževnikov ter hitro predelajo ostanke. Ni se nam treba bati, da bi deževnikom predstavili tudi okuženo sadje in zelenjavo – razkrojevalci v naravi ne morejo izbirati, njihov prebavni sistem prenese vse. Deževniki požrejo tudi veliko zemlje. Bakterije in glivice, ki bi bile v naši prehrani za nas zelo nevarne, pa lahko z njihovimi encimi celo nevtraliziramo.

Kako jim to uspe?

S pomočjo mišic, ki nadzorujejo vse dele telesa, in s prispevkom ščetin in sluzi se lahko deževniki res okretno premikajo. Ne prenašajo sončne svetlobe in suše, ljubijo vlažna temna tla. Večino svojega življenja preživijo v njenem naročju in neumorno potujejo, da bi našle več hrane. Zato je zdrava prst dobesedno prepredena z deževnimi koridorji, saj lahko v enem kubičnem metru živi in ​​deluje preko 400 deževnikov. So najljubša hrana mnogih živali, a se toliko bolj odločno razmnožujejo.

Njihova koža mora biti nenehno vlažna. A ker dihajo s celotno površino svojega telesa, namreč kisik iz zraka, se lahko utopijo v vodnem bazenu. Zato ob močnem deževju priplezajo na površje – zaščitijo se in hkrati olajšajo prodiranje vode v tla. Koridor, ki so ga pravkar ustvarili do površja, je na voljo vodi. Zadostna meteorna kanalizacija lahko zmanjša ali popolnoma odpravi tudi lokalne poplave.

Prebavna cev zavzema skoraj celotno telo deževnika in medtem ko sprednji del pogoltne ostanke listov in druge organske snovi (do njene lastne teže na dan), drugi konec zapusti iztrebke, ki jih je več kot zlato. Deževniki nimajo osrednjih možganov, zato se zadovoljijo s skupino ganglijev in lestvi podobnim živčnim sistemom, ki se ga morda spomnite iz šole. Res je pomembno, saj jim omogoča nadzor nad vsakim delom telesa.

In čeprav brez možganov, zagotovo niso neumni. Raziskave so pokazale, da se razmnoževanje ne odvija med deževniki, ki se srečajo naključno, ampak da se načrtno iščejo in obiskujejo na svojih hodnikih. Zato lahko domnevamo, da med seboj komunicirajo tudi na dežen način in nikakor ne sprejemajo vprašanj. In če se več deževnikov znajde zelo blizu drug drugega, kažejo znake črednega vedenja – v zanje pripravljenem labirintu so se na primer vsi grozdi usmerili proti istemu izhodu, čeprav so jih spustili v labirint posebej, vsakega tavala po svoje. Preprosto vedo več.

Vir: