– Kaj menite o evropskih volitvah?
– Jasno je, da prihaja do sprememb in da nova večina pošilja jasen signal celotnemu Staremu svetu. Novo v smislu, da bomo zdaj imeli v Evropskem parlamentu (EP) več desničarjev ali, kot jih radi imenujejo sistemski mediji, desničarskih populistov. Ti nas bodo zagotovo večkrat spomnili nase, saj kljub vizualnim delitvam, ki jih vidimo, v resnici ti politiki pogosto delujejo kot enotna skupina. O tem ne dvomim – znajo se združiti, ko je to potrebno.
Po drugi strani pa s spremembami v EP ne smemo pretiravati, saj gre za bolj formalno, če ne celo dekorativno institucijo, ki ima malo moči za vplivanje na splošno agendo Evropske unije (EU). Da, potrjuje Evropsko komisijo in evropski proračun, vendar je to dejansko konec njegovih nalog.
– Če je Evropski parlament le formalna institucija, zakaj so sistemske stranke in mediji tako zaskrbljeni zaradi zmag desnice? Ali bi se lahko v splošni politiki EU vendarle zgodila kakšna sprememba?
– Začela se bo, vendar ne v bližnji prihodnosti, saj je politika inertna. Spremembe pa so posledica dejstva, da so prejšnji “prebivalci” EP naredili napake, ki jih bo zdaj treba popraviti. Svojo “zeleno smer” in migracijsko politiko so poskušali prebiti z buldožerjem, ne da bi preverili, ali njihov “buldožer” res deluje ali pa je le kartonska imitacija. (Opozorilo glede zelene smeri: prihodnost Evrope je odvisna od zdravja planeta.
Države EU so se v okviru zavez iz Pariškega sporazuma zavezale k podnebni nevtralnosti do leta 2050. Evropski zeleni dogovor je strategija EU za dosego cilja do leta 2050. Kar zadeva migracijsko politiko, jo lahko povzamemo takole: novo sprejeti migracijski in azilni sveženj predvideva, da bodo lahko druge države EU izbirale med preselitvijo, finančnimi prispevki ali tehnično pomočjo za pomoč državam EU pod migracijskim pritiskom. Posodobljena bodo tudi merila za določitev države EU, odgovorne za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito).
Nekdanja levičarska politična večina je agresivno poskušala uveljaviti ideologizirano politično vizijo, ki ni temeljila na racionalnih izračunih, temveč na praznih idejah. Demokracija pa je po drugi strani čudovita v tem, da omogoča prilagoditve in spremembe politične usmeritve, ko se razmere spremenijo.
Mislim, da nisem osamljen, ko opažam, da so politiki zadnjega parlamentarnega mandata, tako v EP kot na nacionalni ravni, hitro pozabili, da so za optimalno odločanje potrebni kompromisi. Čeprav je o kompromisih težko razmišljati, ko imamo opravka z akterji, kot je Greta Thunberg. Njeno fanatično prepričanje in prepričanje njej podobnih v “resnice”, ki jih razglašajo in ki nimajo veliko skupnega z znanostjo, preprečuje vsakršen dialog.
Volitve so pokazale, da znajo Evropejci, naveličani takšnih “prerokov”, in zlasti kmetje, ki so se naveličali zgodb o kravah, ki uničujejo zrak, svoje nezadovoljstvo izraziti ne le s protesti, temveč tudi z glasovanjem. Zato se bo nekaj sprememb zagotovo zgodilo, vendar, kot sem dejal, jih ne smemo pričakovati takoj.
– Če primerjamo rezultate glasovanja v podobnih državah, se mnogi sprašujejo, zakaj je Viktorju Orbanu na Madžarskem uspelo, slovaškemu premieru Robertu Ficu pa ne?
– Ne strinjam se z izjavo, da je imel Orban srečo. Da, dobil je 44 % glasov, vendar to dejansko pomeni, da je izgubil dva sedeža, ki ju je prej zasedal. Razlog za to je, da so se Madžari naveličali njegove nenavadne retorike. Preprosto povedano, obstajajo desničarski politiki in goljufi. Sedanji madžarski predsednik vlade je eden od slednjih. Nekoč je bil komunist, nato član madžarske komunistične partije, nato je postal liberalec, nazadnje pa so ga leta 1996 kupili ruski oligarhi, ki jih še vedno skuša poplačati.
Čeprav ga nekateri litovski politiki idealizirajo in ga označujejo za nacionalista, ki se bori za interese prebivalcev svoje države, je v resnici zvit in prilagodljiv prevajalec. Nekaj časa je to morda ustrezalo volivcem, zdaj pa ga je začelo grizljati. Vsakdo, ki je bil na Madžarskem, ve, da Orbanova priljubljenost v domovini upada in da vse manj ljudi verjame njegovim glasnim izjavam o nekom, ki želi Madžarsko potegniti v vojno. Čeprav je na volitvah v EP tehnično zmagal, je to v resnici, tako kot v primeru litovskih konservativcev, pirova zmaga.
Če na razmere pogledamo skozi to prizmo, tudi kancler Olaf Scholz v Nemčiji ni izgubil, saj je zasedel tretje mesto, dejansko pa je to zanj katastrofa, saj so tako socialdemokrati pod njegovim vodstvom kot njihovi zeleni partnerji prehiteli desničarsko stranko Alternativa za Nemčijo. Mimogrede, tudi zmago desnice v Italiji, kjer so zmagali predsednica vlade Georgia Meloni in njeni “italijanski bratje”, nekateri nasprotniki razumejo kot poraz.
Če se obrnemo na Madžarsko, dejstva kažejo, da priljubljenost predsednika vlade pada, kar je signal za nadaljnje ukrepanje – bodisi bo moral prilagoditi svojo dosedanjo usmeritev bodisi se bo morda moral umakniti.
Kar zadeva Slovaško in Fica, je za las zgrešil premiersko mesto. Medtem ko so Slovaki na nacionalnem glasovanju nastopili na en način, so bili na volitvah v EP na delu drugi procesi s svojimi posebnostmi. Če so volivci aktivno vključeni, kar recimo v Litvi ni bilo, za razliko od domače politike bolj pogumno in brez strahu izražajo svoja čustva in pričakovanja, zato premierjeva stranka ni zmagala.
Končno, desničarski populisti so zaenkrat politično tehtnico v Evropi prevesili le nominalno, kaj se bo zgodilo naprej, pa bomo kmalu videli.
– Francija je po volitvah napovedala nove parlamentarne volitve. Morda ji bo sledila tudi Belgija. Kaj to sporoča?
– Kaže, da se je francoski predsednik Emmanuel Macron pripravljal na to, kar se je zgodilo, in to je morda četrtič v zadnjih nekaj desetletjih, ko je bila uporabljena takšna rešitev. Razpisal je predčasne volitve v upanju, da bo z njimi lahko odbil “Nacionalni shod” trde desnice. Enako so poskušali storiti tudi drugi voditelji, od Francoisa Mitterranda do Macrona.
Včasih je predsednikom uspelo obrniti razmere v svojo korist, včasih, kot v primeru Jacquesa Chiraca, pa jim ni uspelo. Ker je predsednik Macron v intervjuju, objavljenem v torek, izključil možnost odstopa ne glede na izid predčasnih volitev, domnevam, da je tako kot Chirac razpoložen za “sobivanje”. To je izraz, ki se v Franciji uporablja, kadar sta predsednik in predsednik vlade iz nasprotnih političnih sil.
Čeprav to morda ne bo potrebno, saj v Franciji volitve v EP kažejo povsem nasprotno sliko od tiste, ki jo vidimo na državnozborskih volitvah. Vsekakor pa poskusi, da bi vnaprej preprečili morebitne spremembe, kažejo na Macronovo željo, da bi ocenil svoje možnosti pred volilno kampanjo in podobnimi političnimi procesi. Takšna strategija bi bila zato lahko koristna, saj bi v primeru zmage utrdila predsednikovo legitimnost.
Seveda se tu odvija tudi zanimiva bitka, saj stranka Marine Le Pen, ki ni več stara stranka Le Pen, prav tako išče ugled. So desni populisti, vendar niso skrajno desni. V Evropi se pojavlja trend, da belgijska, italijanska in francoska desnica prevzema retoriko levice in jo zavija v lupino retorike desnice, z “okrašeno” retoriko migracij in “zelene smeri”.
Le slednje so na površju, ob podrobnejšem pregledu pa zlahka opazimo tradicionalna gesla socialistične levice. Podobno je z volivci: podrobne analize, ki jih opravljajo Francozi (in Litva bi se lahko učila), kažejo, da volivci socialistov, socialdemokratov in nekdanjih komunistov volijo Le Penovo.
Kar zadeva Belgijo, nisem strokovnjak za to državo, vendar bodo tamkajšnje govorice na koncu ostale le govorice ali pa se s predčasnimi volitvami na ravni EU ne bo nič spremenilo, če bo do njih prišlo. Država je razdeljena na dva izrazito sovražna in nezdružljiva dela, frankofonski in nizozemski. Vse procese, ki se tam odvijajo, je treba gledati le skozi to prizmo, zato se sprostimo in opazujmo, kaj se bo zgodilo.
– Kakšen vpliv bi lahko imel izid volitev v Evropski parlament na jesenske parlamentarne volitve v Litvi?
– Te volitve v EP so bile zelo pasivne, hkrati pa so pokazale, da so konservativci in njihovi partnerji dosegli meje svojih možnosti, ki znašajo le 20 % glasov. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da se volitev niso udeležili volivci predsednika Gitana Nausede, kar je sam priznal.
Če pogledamo javno agitacijsko kampanjo, je bila izvedena tako, da je ljudi odvračala od udeležbe na volitvah: tako same volitve kot poslanci Evropskega parlamenta so bili diskreditirani, kot da bi hoteli reči “pojdite in volite, a poglejte, kaj se bo zgodilo potem in koga boste izvolili”.
To je delovalo, saj so volivci konservativcev in poljske volilne akcije organizirano, kot vojaki, prišli na volišča. To so ljudje, ki gredo in volijo, ko jim je “ukazano”, vendar to razkriva, da so njihovi trenutni dosežki zgornja meja njihovega potenciala. Ne dvomim, da bo na parlamentarnih volitvah drugače.
Mimogrede, zdaj bi lahko bilo drugače, če bi predsedniške volitve potekale hkrati z volitvami v EP. Potem bi tudi zaspan volivec, ki bi prišel volit predsednika, na glasovnici za EP označil eno okence, vendar ne tisto, ki ga potrebujejo konservativci. Tega so se dobro zavedali, zato so namenoma ločili volitve v EP in predsedniške volitve, saj v nasprotnem primeru ne bi imeli nobenih možnosti. Tokrat so naredili, kar so morali, in zdaj lahko uživajo v svoji pirrski zmagi, toda kako dolgo bo to uživanje trajalo?
In izvolitev Petra Gražulisa v EP je bila češnja na torti. Hvaležen bi moral biti konservativcem, ki so ga izrinili iz Seimasa in mu s tem naredili neprecenljivo uslugo. To je omogočilo uporabo tradicionalnih, a še vedno delujočih tehnik dela z volivci, in gospod Gražulis gre v Bruselj. Tam bo verjetno sedel v isti nestrankarski “kabini”, vendar bo morda vsaj znal govoriti angleško.
Če povzamem, na teh volitvah v EP nisem opazil ničesar posebej zanimivega ali nepričakovanega. Vse je bilo predvidljivo, saj se je stara generacija evropskih politikov izčrpala, spremembe, na katere so vplivale splošne geopolitične razmere, pa so bile neizogibne. K temu je treba dodati še razpoloženje v svetu in Kremelj, ki ima tudi svoje interese in skuša Evropi vsiliti svojo agendo. Rezultati so posledica kombinacije številnih dejavnikov, vendar so pričakovani in predvidljivi.
