Simbolika prižganih sveč in svetilk v pravoslavju globoko prežema vsak vidik verske prakse. Ko pa pred prižgano svečo zmolimo molitev in pustimo, da dogori, običajno ostane kos voska s stenjem. Marsikdo si je zastavljal vprašanje, kaj storiti z ostanki cerkvenih sveč.
Eden od pomembnih vidikov je spoštovanje vsega, kar je povezano z verskimi objekti. Tradicija veleva, da preostalih prižganih stvari ne gre kar tako zavreči. Vendar je vredno upoštevati, da je o vprašanjih obredne strani vere najbolje razpravljati s spovednikom ali izkušenimi župljani.
Po priporočilih duhovščine se ostanki zgorele sveče zberejo in sežgejo v ognju za očiščenje. Pepel, ki ostane po sežigu, je najbolje zakopati v zemljo. Kraja, izbranega za pokop, ne smejo “oskruniti” ljudje ali živali.
Ko gre za ostanke cerkvenih sveč, obstaja več načinov ukrepanja. Lahko jih sežgemo z ostalimi odpadki, shranimo doma ali vrnemo v hrambo cerkve. V templju jih bodisi izpostavijo posebni peči ali uporabijo za izdelavo novih sveč. Številne župnije imajo posebne zabojnike za zbiranje ostankov sveč.
Pomembno je omeniti, da je priporočljivo, da cerkvene sveče pustite, da popolnoma izgorejo. Ni strogega pravila proti večkratnemu prižiganju sveče. Po popolnem gorenju lahko na isto mesto varno postavite novo svečo.
Pri pogrebnih in spominskih svečah ima poseben pomen tudi postopek njihovega odstranjevanja. V krščanskih obredih, kjer sveče postanejo simbol božje svetlobe, imajo po uporabi določen pomen.
Preostanek sveč je treba odnesti v tempelj in pustiti v posebni škatli (če obstaja), in če so sveče prižgane na grobu, jih je treba pustiti, da zgorejo do tal, s spoštovanjem do pokojnika. S pokopališča je prepovedano prinašati domov cerkvene sveče in predmete, ki pripadajo pokopališču.
