Tako je dejal: ko so prvič glasovali za konservativce, so dobili le 24 % glasov; ko bodo oktobra drugič glasovali za konservativce, bodo dobili le 14 %; ko bodo tretjič glasovali za konservativce, jih preprosto ne bo več …
Javna osebnost Valdas VIŽINIS, ki je na družabnih omrežjih hitro izjavil, da je bila hrbtenica konservativnega predsedniškega kandidata zlomljena, trdi, da sta Ingrida Šimonytė in Gabriel Landsbergis preprosto izčrpala stranko in da je to le v dobro Litve.
– Ali samo dramatizirate, saj se po teh volitvah ni zgodilo nič, česar ne bi vedeli že prej?
– Po teh volitvah se do zdaj ni nič spremenilo. Doslej. Ko sem rekel, da ima Šimonytova zlomljeno hrbtenico, sem se norčeval iz njenega trapastega, grobega, kiparskega volilnega oglaševanja, ki, mimogrede, odraža kandidatkino lastno grobost in je v skladu z okusom naivnih in primitivnih ljudi, ki imajo radi ostre besede in ostre, domnevno smešne alegorije.
In čeprav se očitno, kot pravite, ni nič spremenilo – do parlamentarnih volitev je le še nekaj mesecev, zato bo prišlo do političnega šovbiznisa, iger, z drugimi besedami, gledališča (kajti kdo bi poskušal izsiliti vlado, ko so do parlamentarnih volitev le še nekaj mesecev) -, te predsedniške volitve pošiljajo zelo jasen signal celotni vladajoči eliti: hvala, vse najboljše.
To bi razumel kot celotno zgodbo. V bistvu gre za zelo jasen signal elitam in zelo jasen signal javnosti.
– Kakšen je signal za javnost? Da se moramo navsezadnje izogibati temu, da bi drugič stopili na iste grablje?
– Vidite, Ingrid Šimonyte ni imela kam iti, saj je vodja konservativcev. Predsednik stranke Gabriel Landsbergis ima v stranki sekundarne in terciarne vloge.
Nastal je paradoksalen položaj: naš stari “oče naroda” Vytautas Landsbergis se je preračunal.
Mislim, da njegove želje, da bi na mesto predsednika stranke postavil svojega vnuka, ni določila stranka, temveč njegovi osebni interesi.
Stari Landsberg ni nikoli razmišljal v smislu družbe ali skupnega dobrega. Če pogledamo njegove govore, lahko vidimo, da skupno dobro kot takšna politična kategorija sploh ne obstaja v retoriki njegovega aktivnega političnega delovanja, ne danes ne v preteklosti.
In zdaj je tako rekoč sam navdihnil subverzivne procese v stranki. Da bi mladi Landsbergis pridobil vso oblast v stranki, jo je bilo treba očistiti veteranov z dejanskim vplivom – Andriusa Kubiliusa in plenilsko Raso Juknevičieno so po navedbah pisatelja Vytautasa Petkevičiusa poslali v Bruselj. To je častno, zaželeno izgnanstvo, vendar tam ne bom ležal, od tam ne bom ukazoval.
Zaradi privabljanja vplivnih staroselcev in drobljenja njihove pajčevine v stranki je vodenje prevzel Landsbergis, ki pa je kot omejena osebnost glede razmišljanja, dejavnosti in zastopanja litvanskih interesov ter s ciljem po več denarja in višjih položajih v Bruslju v ospredje pred seboj potisnil Šimonytėja.
To je bila premišljena poteza, ki je bila očitno usklajena z njenim dedkom, in je povzročila, da se je na vrhu konservativne stranke pojavila oseba brez političnih sposobnosti – popolna politična analfabetka, gospa Šimonytė.
Zanjo so tabele in številke na prvem mestu, nič ni daleč za njimi, šele na sedmem in osmem mestu se pojavijo ljudje.
Takšne figure, ki ne čutijo diha javnosti, običajno zrastejo v strankah in v politiki ne ostanejo dlje časa. Videli bomo, kaj se bo zgodilo v tem primeru.
Navsezadnje je bila kandidatkina volilna strategija (“s hrbtenico”, “močna predsednica – močna država”) tudi poskus prevesti aroganco predsednice vlade iz obupa: ne ignorira zgolj mnenja in interesov ljudi, ampak je močna osebnost in bo močna predsednica, pa tudi Litva bo pod njenim vodstvom močna …
Ne le da konservativci ne čutijo utripa družbe, ampak skušajo to neobčutljivost celo spremeniti v moč. Skušali so minus nadomestiti s plusom, vendar so se stvari obrnile zelo grdo.
– In ljudje so začeli vzdihovati, konservativci pa so se popolnoma razburili?
– Ljudje so videli, da ta vlada popolnoma nima stika ne le z njimi, ampak tudi z realnostjo. To se še nikoli v zgodovini ni zgodilo. Spomnite se, ko je bila uvedena nehumana trošarina na plin in se je cena plinske jeklenke za starejše takoj zvišala za 20 EUR. In to ne samo za podeželsko prebivalstvo, temveč za vsa podjetja, ki uporabljajo utekočinjen plin.
Jasno je, da je vlada popolnoma podcenila vse okoliščine – v prvi vrsti se je ukvarjala z bojem proti Rusiji, dejansko pa se je izkazalo, da se bori proti lastnemu ljudstvu.
Delo vlade je zaznamovala ena napaka za drugo, številne odločitve je bilo treba preklicati in ustaviti, kot na primer noro kontrolo nad kadilskimi avtomobili, ki si jo je izmislil Simon Gentvilas.
Zakaj bi okoljski prekrškovni organi pregledovali avtomobile in jih odvzemali voznikom, če pa obstaja delujoč register in imajo vozniki veljavne dokumente o tehničnih pregledih?
Tako je večina Litve oziroma druge Litve, ki je nekajkrat večja od Vilne, občutila strah pred vlado in celo zvestim podpornikom konservativcev je zmanjkalo potrpljenja.
Lahko bi rekli, da sta Šimonytė in Landsbergis preprosto izčrpala stranko. Stranka, za katero so bili nekoč značilni močna struktura, posluh in enotnost, danes doživlja vojne za vpliv znotraj stranke (spomnimo se primera Arvydasa Anušauskasa), napetosti se stopnjujejo, kar pa je za Litvo le na bolje. Mislim, da je tako.
– Ali bi lahko rekli, da Druga ali Velika Litva že daje ton političnemu procesu?
– Morda še ne daje tonov, vendar pa sedanji vladajoči eliti pošilja zelo jasne signale: spremenite se, sicer vas ne bo več. In ne gre za ton, ne za skandiranje, temveč za voljo ljudi, ki je jasno proti konservativcem. V kakšnem mehurčku so živeli konservativci in kaj so upali doseči, ko so se oddaljili od dogajanja okoli sebe in niso upoštevali ljudi, sploh ne morem razumeti.
Predvidevam, da je pri tem, kako je bila Šimonjeva tako pretresljivo postavljena na laž, še en dejavnik – recimo, da so imeli ljudje v tem obdobju priložnost primerjati njeno vlado z nedavno kmečko vlado, in ta primerjava zagotovo ni bila v prid konservativcem.
Po drugi strani pa ljudje postajajo vse bolj politično pismeni, politikov začenjajo ocenjevati ne na podlagi “všeč – ne všeč”.
Če se postavimo na stran podpornikov Ignasa Vegele, vidim tam veliko ljudi, ki so družbeno aktivni. Ljudi, ki so močni, ki imajo svoja mnenja in se jih ne bojijo izraziti na različnih dogodkih.
Očitno je, da politično bolj pismeni, bolj razsvetljeni del družbe ne išče kar vsakega voditelja, in ta trenutek zavestne izbire me zelo veseli.
– Morda bi napovedali zmago kmečkim ljudem na prihajajočih volitvah v Seimas?
– No, z vmešavanjem v politične napovedi bom izgubil nekaj svojih oboževalcev, vendar je to dovolj. V Litvi vidim dve stranki, ne iz liberalnega, temveč iz tradicionalnega krila, ki sta izraz velike volje Litve in si zaslužita vstop v parlament.
Ena od njih so Kmečki demokrati, ki so ostali zvesti sami sebi in ki so s svojim odbojem pokazali, da so resnično proti uveljavljenim konservativnim sistemom. So verodostojna, resnična politična sila, ki bo zagotovo prišla v parlament.
Druga politična sila, ki bi jo rad videl v parlamentu, vendar zaradi številnih napak, ki so bile storjene, recimo, da tej stranki morda ne bo uspelo, je Nacionalno zavezništvo.
To je dejansko stranka z izjemno prečiščeno ideologijo, stranka z ideologijo, ki jo Litva potrebuje. Takšne ideologije nima nobena druga stranka. Teoretična paradigma Nacionalnega zavezništva je tako trdno zgrajena, da lahko v praksi celo predvidite, kako se bodo obnašali, kakšno stališče bodo zavzeli pri katerem koli vprašanju.
Če bi “kmetje” lahko kaj spremenili, bi bilo Nacionalno zavezništvo sidro. Vendar je v nekem trenutku naredilo veliko napako – oddaljilo se je od vseh tistih, s katerimi bi lahko zares sodelovalo.
To je bil vročekrvni in ostri kirurški rez – kritizirati, zavrniti, odrezati, s čimer je izgubila tudi nekaj volilne podpore. To je verjetno stranka, ki se je v svoji politični zgodovini od nečesa najbolj oddaljila.
To jim morda daje prednost, vendar bi opozoril, da če bi se v Seimasu znašli in skupaj delovali tudi Državljani in Nacionalna zveza (sanjati ni prepovedano, kajne?), bi sčasoma zasedli tradicionalni desni bok in ne bi pustili prostora za majhne stranke, za tiste lastnike političnih kioskov, kot se je nekoč zelo dobro izrazil Arvydas Juozaitis.
– Nihče ne dvomi, da se bo po volitvah v Seimas vlada spremenila. Vprašanje je le, kako bo ta sprememba vplivala na držo predsednika Gitana Nausede.
– Očitno bo predsednik lahko vplival na procese v državi; zdaj te možnosti ni imel.
Čeprav Litva ni predsedniška, temveč parlamentarna republika, in so predsednikove pristojnosti omejene, je bil do zdaj tako rekoč paraliziran, saj se je utapljal v kaosu v državi, ki so ga ustvarili konservativci.
Če bi želel izpostaviti katero od Nausedovih del, tega ne bi mogel storiti, čeprav sem potrošnik informacij javnega značaja.
– Morda tudi zato, ker so si njegovo razširjanje prilastili konservativci?
– Konservativci so ustvarili javni prostor, ki je praktično pod njihovim nadzorom. Njihovo orodje za izražanje njihove politike je bila in še vedno je le LRT, kjer govorijo le “pravi” ljudje, ki ponavljajo iste “resnice”, ki so koristne za vlado, ne vidimo pa nobenih razpravnih oddaj, nobenih aktualnih razprav, v katere bi bili povabljeni predstavniki drugih mnenj.
“Ustvarili” so Tapinasa ali Uzkalnisa, da bi nadzorovali javni prostor, uporabili so podobne nižje, manj inteligentne akterje – to je sistem, ki je bil ustvarjen za obdelavo javnih možganov.
Proti “kmetom” je deloval dokaj učinkovito, zdaj pa vse rubrike počasi bledijo, z ljudmi ni več tako lahko manipulirati.
V teh letih vladavine se je nabralo preveč dejstev, zato so si ljudje sami naredili zaključke, ne da bi jim “poklicani” postregli z razlago.
Ljudje so že sami ugotovili, kaj se dogaja. Videli so, da so nepomembni in da nimajo nobene vloge. Občutek, da smo izgubili Litvo, da smo izgubili svojo domovino, da nismo več gospodarji na svoji zemlji, je zelo močan.
In konservativci so prepričani, da je njihovo poslanstvo pripeljati Litvo v Evropo. Če bodo Litvo na ta način pripeljali v Evropo, bo Litva povsem izginila, saj je kot država že napol živa, napol mrtva.
– Pravijo, da je najhujša šala, ki jo lahko usoda izigra s teboj, biti odvisen od bedakov. Ogroženi ste tako kot mi vsi – izjavili ste, da ne boste kandidirali na parlamentarnih volitvah …
– Zelo dobro se je obneslo, pridobil sem duševni mir, na Facebooku lahko svobodno izražam svoje mnenje, kritiziram lokalno vlado in nihče me zaradi tega ne napada, vsaj za zdaj.
Nihče več ne sumi, da se poskušam izražati zaradi političnih koristi. Ne bom več hodil v Seimas, še vedno pa bom ostal opazovalec politike in izražal svoje mnenje – to je moj hobi.
Veste, kako lepo je kuhati, ko veš, kaj je kaj. Dokler ne razumeš, ni ustvarjalnosti, ko pa razumeš procese, se začne ustvarjalnost.
V veliko zadovoljstvo je, da lahko z opazovanjem političnega življenja vidiš, kaj se dogaja, kaj je resnično in kaj je očem ljudi skrito.
– Morda so volitve morda edini pokazatelj demokracije, ki v Litvi še vedno deluje brez omejitev?
– Volilni mehanizem ni idealen. Ne pozabite, da so Viktor Orban, Vladimir Putin in celo Hitler prišli na oblast demokratično.
Demokracija ni zdravilo za velike težave v državi, vendar so volitve dan, ko smo najbližje demokratični državi.
Rezultati pa so seveda odvisni od politične pismenosti javnosti. Demokracija je odvisna od tega, kako dobro ti uspe manipulirati z bedaki, vendar se število bedakov med prebivalci Litve očitno zmanjšuje.
Ponovno bom uporabil primer podpornikov gospoda Vegele – 12,35 % volivcev, ki so mu dali svoj glas, kaže, da niso naivni del družbe, ki ga zanima le karizma, saj je prav karizma pravzaprav šibka točka gospoda Vegele.
Govori kot uradnik, svoje ideje podpira z argumenti in dejstvi, za del družbe pa je njegov jezik preveč zapleten. Zato menim, da so Vegélovi podporniki, 12,35 % ljudi v Litvi, razmišljujoči ljudje.
