Pakiranje. Zdi se kot rutinska operacija, a včasih pride do skrajnih primerov. Kot pogosto, so tudi v tem primeru možnosti med “minimumom” in “vsem” – ne vem, katera skrajnost je lažja: ugotoviti, kaj je res potrebno, ali se znebiti vsega, v najožjem pomenu besede. besede?
Danes je ekspedicijski alpinizem postal malo podoben nogometu: vsi ga razumejo, uspehi se delijo, ob neuspehih pa vsak laik ve, kako in kaj bi moral profesionalec narediti drugače. Vendar pa je na gori povsem drugačen svet, kot nas običajno obdaja. Ni nesporazuma, izzivi in naloge so resnični, pravilnost in ustreznost odgovorov in odzivov sta pogosto ključni v ožjem pomenu besede.
Ko zapustite turistično cono čez točko, se lahko zanesete samo nase in na svoje vrvne brate in le na tisto, kar nosite v nahrbtniku.
Obenem pa veliko stvari nikakor ni zagotovilo: preobremenjen nahrbtnik je lahko prav tako ovira pri plezanju na vrh kot pomanjkanje opreme.
Sedim sredi dnevne sobe in pred seboj razporedim dele opreme. Na levi so »obvezni« kosi, ki jih ne smete spregledati: dereze, vponke, vrvi, šotor, čelna svetilka. Ostali so na desni, tehtnica in majhen nahrbtnik na sredini. Velikost kupčkov je zelo različna glede na prostornino vrečke, a namerno ne izberem večjega: vse pomeni težo.
Nerodno, ne nerodno, prva žrtev izbora bodo oblačila z enakim številom dni. Vzorec izdelka namesto navadne zobne paste, za polnilec zadostuje že sončna baterija, čisto v redu bo tudi plinska jeklenka, ki je polna le tretjino. Težo maksimiziram na pet kilogramov, od tega pa lahko takoj odštejem isti kilogram obveznega litra in pol vode. Šotor razkosamo in razdelimo med seboj, jaz pa tokrat v kot začasno postavim tudi drog madžarske zastave, ki je bil na toliko vrhovih. Začnemo počasi.
Tura se je uspešno zaključila, uspešno smo dosegli vrh in nato bazni tabor. Doma moram pri razpakiranju še enkrat preveriti: ostala so še čista oblačila.
V živi situaciji je zelo malo storiti prav zares potrebujemo.
A življenje niso samo ostre situacije, naši predmeti niso vedno funkcionalni, torej minimalizem ni (samo) pot do sreče. Seveda ne gre za drugo skrajnost, s predmeti preobremenjen vsakdan je ultimativna rešitev. To ve vsak, ki je moral likvidirati življenje po smrti ljubljene osebe.
Pri nas je bila nekdanja družinska hiša pričakovano prodana in popolnoma izpraznjena. Zapuščina ljudi, ki so nekoč tam živeli, predstavlja neizmerno veliko tudi po obiskih sorodnikov. Delavnica v kleti me spominja na moj lastni skedenj: tudi tu so ostanki lesa, železa in rezervnega orodja lično in urejeno na policah.»za kaj drugega bo prav!« – V glasu starejših slišim tisto, kar včasih rečem sam.
Ves prostor, ki stojim v deset kubičnih metrih kontejnerja, izkoristim za nalaganje »smeti«, ki jo iz hiše odnašajo pomočniki, medtem ko les in železo sortiram na ločene kupe in pripravim za reciklažo. Nehote mi pride na misel: če bi zdaj dobri Gospod spregovoril z menoj,
Zanima me, koliko kubičnih metrov zabojnikov bi morali naročiti tukaj bivajoči, da bi se znebili popolnoma ničvrednih stvari, ki sem jih pustil?
Ko pridem domov, se usedem sredi dnevne sobe in se spet oziram naokoli. Kamenček na polici, ki sem ga v otroštvu dobil od mame, ni nikomur več kot katerikoli drugi, ki leži v strugah reke Szigetköz. Počena lesena skodelica, ki sem jo prejel od nekdanjega prijatelja pastirja, je zame edini spomin na prelomno obdobje mojega življenja, za druge pa neuporabna odkrušena rezbarija …
“Prinesi domov, kar tam doživiš, zapisano na mrežnici in v srcu!” – je rekla moja danes 94-letna teta pred mojim odhodom v Afriko.
Ko vstanem iz dnevne sobe, začnem pakirati magnetke za hladilnik.
