Če bosta dedek in babica pogledala iz oblakov, bosta zagotovo z dobrim občutkom ugotovila, da sem rožnati omari vdahnila novo življenje. Tukaj stoji, vsem na veselje, tudi mi ga radi pogledamo. V njem vidim čas in ugibam sledi rok, ki spominjajo na nekaj iz razmišljanj daljne preteklosti.
V stari hiši je bila omara z vrtnicami. Ko sem bila majhna, sem rada božala izrezljane vrtnice, ki so krasile spodnja vratca omar. Bila je lepa, lepa omarica, še zdaj ne vem, zakaj je stala na hodniku verande?! Če bi kuhala moja prababica, bi tja kihnila, in če bi mi rekla, naj prinesem v kuhinjo zdrob ali jetrno smetano iz konzerve, bi tekla od veselja. Omara ni bila velika, a sem iz omare dosegla le zgornje police. Porinil sem ga tja, odprl vrata, vzel ven, kar sem potreboval. Potem sem šel nazaj pogledat, a ni bilo nič zanimivega. Vsaj po moji prababici, ker je vedno klicala za menoj: a ne boš že zaprl omare?! Kaj je treba videti v njem?!
Ko sem postal starejši, sem z nog dosegel že vrh omare. Na njem je bil črn krog. Zbodla sem ga, prst mi je počrnel – od takrat naprej je zadeva postala še bolj skrivnostna. Kaj je črn obroč na vrhu omarice, sem občasno vprašal, a mi nihče ni odgovoril. Nesli jo bomo k mizarju, stricu Lajošu, in bo naredil, je rekla moja prababica.
Stric Lajos je kmalu umrl in ko sem izvedel zanj, sem vprašal, kdo bo zdaj delal omaro z vrtnicami? Nezaslišano, kako predrzen je ta otrok, so rekli moji mami, zato sem vse popoldne stala v kotu in razmišljala o primernem vedenju. V kotu sem strgal omet, medtem pa sem pred seboj zagledal strica Lajoša, ki je delal v smrdljivem skednju, potem pa sem zagledal njegovo osirotelo orodje, s katerim ne bo več popravljal omare. Niti če dolgo stojim v kotu.
Rožnata omara na stari sliki
Odrasel sem, časi so se spremenili, iz majhnega temačnega stanovanja v središču mesta smo se preselili v moderno desetnadstropno. Pohištva smo imeli komaj kaj in moja babica se je z navdušenjem lotila opremljanja »dekliške sobe«. Našel je lepo, starinsko kvačkano pregrinjalo in star stol. Dobila sem svojo pisalno mizo in knjižno polico – resda slednja ni sodila v idejo o dekliški sobici, ampak to je moj oče izdelal iz letvic. Omaro z vrtnicami bom dala prenoviti, bo okras tvoje sobe, je rekla moja babica. Potem pa iz prenove nekako ni bilo nič, omara je ostala na hodniku verande, kjer so živeli zdrob, moka, konzervirani paradižniki in jetrna smetana. V predalih so šparglji, škarje in črn obroč na vrhu. Ko sem bil tam, mi je šlo s prstom po slednjem in vedno mi je padlo v oči: bilo je sajasto.
Leta so bežala, z njimi pa tudi kraji in ljudje. Moja babica mi je zapustila omarico z vrtnicami. To je razmajan stari kos, vsi so rekli, vzemi ga in ga pozimi zažgi. Dolgo je bil v kleti, ker zanj res ni bilo prostora, jaz pa nisem imel denarja, da bi ga peljal obnovit. Včasih sem jo pobožala, ker me je z neko lepo nostalgijo spominjala na čas, ko sem začela v brezskrbni sreči raziskovati svet.
Potem, pred mnogimi leti, ko se je moj mali cvetličarski posel razmahnil in sem opremljal “trgovino”, sem si v njej zamislil vse belo pohištvo z antičnim učinkom. Primerno delovno mizo, regal in omaro so dobili tudi na bolšjem trgu. Mizar ga je pokazal, da se sveti v zanikrni beli barvi. Stoletje staro, poskočno barvo sem nežno postrgal tam, kjer je hotela odlepiti. Fino sem ga poliral, nanesla je belo barvo za tablo. Na koncu sem ga namazala z voskom proti sprijemanju. Takrat je roza garderoba končno našla svoje mesto. Malo sem ga udaril, popolnoma se prilega celotni sliki. Kaj drugega lahko skriva omarica z vrtnicami umetniške delavnice Rózsakunyhó razen vrtničnih džemov, vrtničnega sirupa in obilice rož?!
Z leti se je steklo izgubilo, postalo je neposrečeno, namesto tega so zgornja vrata prevlečena z rožnatim tekstilom. Tako kot lani, pred davnimi časi, v dedkovi knjižni omari.
Če bosta dedek in babica pogledala iz oblakov, bosta gotovo z dobrim občutkom videla, da sem rožnati omari vdahnila novo življenje. Tukaj je, v veselje vseh, tudi jaz ga rada pogledam. Vidim čas v njem, slutim sledi rok, prikličejo v spomin nekaj iz razmišljanj daljne preteklosti. Če z vrha snamem svojo košaro za rože, z dna obrišem črni prah: saje se kažejo tudi skozi belo barvo. Legendo o skrivnostnem črnem prstanu hrani le rožnata omara, nihče je ne zna razvozlati.
