Vir: Youtube
Lepota preslice kraljuje pozno spomladi – svečam podobna socvetja krasijo parke in vrtove. Čeprav jih ljudsko imenujemo tudi kostanji, botanično nimajo nič skupnega s pravimi kostanji – torej plodovi kostanja. Medtem ko divji kostanj sadimo samo kot okrasno drevje in spada v družino divjega kostanja (Hippocastanaceae), je divji kostanj uporabna vrsta (uvrščamo ga med sadna drevesa) in pripada družini bukevk (Fagaceae). Gre torej za popolnoma različni družini.
Divji kostanj ali divji kostanj (Aesculus hippocastanum) je verjetno najbolj poznana vrsta kostanja pri nas. Že dolga stoletja krasi parke in ulice, v 18. stoletju so ga imeli radi tudi krajinarji, zato je bil tradicionalen del predvsem grajskih ulic. Ostanke prvotnih zasaditev najdemo na primer na gradu Osov na Srednjem Češkem, pri Lukovu v regiji Zlín, blizu Zlonic, kjer so po navodilih grofa Kinskega zasadili baročni drevored. Aleja v České Velenicah je tako znana, da je postala del mestnega grba – na njej lahko najdete kostanjev list.
Te čudovite krajinskotvorne prvine pa močno ogroža ne le starost, ampak predvsem plevel. Te žuželke dolgoročno negativno vplivajo na njihovo zdravje, saj poškodujejo liste, ki nato prezgodaj odpadejo. Zaradi tega kostanj oveni, nima dovolj asimilatov, ki jih tvorijo listi. Množična rast avtohtone vrste močno omejuje njeno uporabo v vrtovih.
Tu pa lahko uporabimo manjše, cepljene sorte, kot je Baumania s polnimi, široko razprtimi cvetovi ali Umbraculifera z rožnatimi. Redkost je necvetoča sorta Lanciniata z globoko izrezanimi listi, vpadljiva sorta je Marginata, katere liste krasijo svetli robovi.
Lep, rožnato cvetoč križanec osnovne vrste je A. x carnea z lososovo rožnatimi cvetovi z rumeno sredico (npr. sorta Briotti), drugi starš je Pavia. Cvetovi se pojavijo kasneje in vas bodo razveseljevali skoraj ves mesec, do sredine junija. Velika prednost divjega kostanja je, da je odporen na strašno ogrinjalo. Te spomladi cvetoče vrste in sorte združuje tudi oblika cvetov – so odprti, pogosto s kontrastno barvno notranjostjo. To je tudi redko gojena, a lepa Dallimorova preslica (A. dalmorei) s kremasto belimi cvetovi in škrlatnim očesom.
Drobnocvetna preslica cveti med poletnimi počitnicami
Vrtovi in parki so običajno lepi v prvi polovici sezone, maja in junija ni problem najti dovolj privlačnih vrst. Kasneje pa se število cvetočih dreves zmanjša, izbor se oži, zato je treba izpostaviti vrste, ki cvetijo v tem nenavadnem obdobju. Med njimi je še ena od preslic, natančneje drobnocvetna preslica (Aesculus parviflora), ki izvira iz Floride v ZDA. Če jo pustite rasti, bo dosegla obliko visokega redkega grma ali večdebelnega, nizkega drevesa.
Dolga, do trideset centimetrov bela socvetja padajo navzdol, zaradi česar so bolj podobna gomolju ali nepozebniku. Pojavijo se med počitnicami. Drobnocvetno preslico lahko sadimo pod visokimi vrstami dreves ob robu večjih enot ali kot soliterno rastlino. Je eno redkih cvetočih dreves, ki jih ne moti senčna lega. Zaradi svojega izvora pa potrebuje bolj vlažna, rahla tla, v sušnih razmerah ne uspe dobro. Tvori koreninske poganjke, na katere moramo paziti in jih redno odstranjevati, če ne želimo, da bi se njegovi potomci razraščali v okolici. Plodovi v naših razmerah ne nastanejo, so pa zelo podobni njivski preslici – v bodičasti lupini se skrivajo gladka in rjava semena.
Pisani cvetovi in listi
Če želite imeti na svojem vrtu nekaj res zanimivega, ne morete mimo pavije (Aesculus pavia). Je izvirna vrsta z majhnimi, rdeče rožnatimi cvetovi. Obstaja tudi vrsta kultivarjev, na primer Rosea Nana lepo cveti. Prednost te preslice je njena zmerna velikost, zaradi česar je primerna tudi za manjši vrt. Poleg tega raste zelo počasi – na primer sorta Koehnei v dvajsetih letih ne preseže dveh metrov višine. Kompaktno obliko poudarimo s cepljenjem na steblo, kjer lepo izstopa gosta krošnja s skrajšanimi šopi rožnatih cvetov. So lososovo rožnate, cevaste oblike, brez kontrastne notranjosti, zato se zelo razlikujejo od na primer preslice.
Podobna je spremenljiva njivska preslica (Aesculus mutabilis) – tudi ta izhaja iz križanca, in sicer preslice pavia in gozdne preslice. Čeprav je v ZDA registriran že skoraj sto let, je k nam prišel veliko kasneje. V času cvetenja je zelo podobna preslici paviji, razlikuje pa se po spomladanskem videzu. Počasi rastoča in kompaktna sorta Induta navdušuje z listi, ki poganjajo v značilni bronasti barvi.
Jeseni se spremeni tudi njihova barva iz srednje zelene v svetlo rumeno. Barvna paleta med sezono je pri tej vrsti res zelo spremenljiva, kar pove tudi ime vrste. To preslico tudi cepimo, višina mladike pa je potem odvisna od višine cepljenja. Še ena izmed zanimivih vrtnih vrst s cevastimi cvetovi in skrajšanimi šopki je rumena preslica (Aesculus flava) in plešasta preslica (Aesculus glabra). Tudi te vrste prihajajo z ameriške celine in njihove zahteve se ne razlikujejo veliko od pogosteje sajene preslice. Ponujajo jih vrtnarske trgovine, specializirane za drevesa.
Gojenje
Čeprav preslice sicer niso posebej zahtevne, bodo najlepše, če jim zagotovite globoko, kakovostno in s hranili bogato zemljo. Ne sme biti suho, takrat malo cvetijo, a tudi ne sme biti stalno premočeno. Preslice so razmeroma tolerantne na pH tal, prenesejo rahlo kisla in alkalna tla. Ustrezajo tudi zahtevam naše regije glede odpornosti proti zmrzali, prenesejo tudi kratkotrajno temperaturo do -30 °C. Pri večini vrst je pogoj dovolj sončne svetlobe, pri visokih vrstah pa seveda prostor. V vrtovih se takšni velikani gojijo le kot solitarji.
povezani članki
Vir: Revija Receptář
