Ko jeste svojo najljubšo hrano, verjetno ne pomislite na pot, ki jo bo vsak zalogaj opravil skozi vaš prebavni sistem.
Koliko časa traja prebava hrane?
Odgovor na zgornje vprašanje je bolj zapleten, kot si mislite. Različne vrste hrane telo razgradi in absorbira z različnimi hitrostmi. To pomeni, da lahko nekateri deli obroka pridejo v debelo črevo, drugi pa nekaj časa ostanejo v želodcu.
Znano je tudi, da ima vsak človek svoj ritem prebave hrane. Znanstveniki so izvedli študije, ki ocenjujejo “tranzitni čas črevesja” ali koliko časa traja, da se snov premakne skozi celoten prebavni trakt. Uporabili so zaužitne kapsule, ki jim je mogoče slediti med njihovo potjo.
Te študije kažejo, da lahko traja od 0,4 do 15,3 ure, da hrana zapusti želodec. Potrebujejo od 3,3 do 7 ur, da preidejo skozi celotno tanko črevo. Preostali, neprebavljivi deli hrane nato pridejo v debelo črevo. Tam lahko ostane približno 15,9 do 28,9 ure, glede na pregled, objavljen v Journal of Clinical Medicine leta 2023.
Razlika med vlakninami, beljakovinami, kompleksnimi ogljikovimi hidrati in maščobami
Živila z visoko vsebnostjo prehranskih vlaknin, beljakovin, kompleksnih ogljikovih hidratov in maščob se običajno prebavijo dlje kot živila z nizko vsebnostjo teh hranil, je povedala dr. Nina Nandy, teksaška gastroenterologinja in tiskovna predstavnica Ameriškega gastroenterološkega združenja.
“Vlaknine dodajo maso prehrani, kar upočasni gibanje hrane skozi prebavni trakt,” je dodala. “Močno predelana živila se hitreje prebavijo, ker jim primanjkuje tega hranila.” Medtem, čeprav lahko dokaj hitro predela živila z nižjo vsebnostjo hranil, želodec in tanko črevo potrebujeta več časa, da hrano, bogato z beljakovinami in maščobami, razgradita v hranila.
Podobno se kompleksni ogljikovi hidrati, stročnice in škrobnata zelenjava prebavijo dlje kot enostavni sladkorji. To je zato, ker so kompleksni ogljikovi hidrati sestavljeni iz dolgih, kompleksnih verig treh ali več vrst molekul sladkorja, medtem ko enostavni sladkorji vsebujejo le enega ali dva sladkorja.
